Samoumevno je, da se kot majhni otroci igramo, predvsem pa se radi pretvarjamo in vživljamo v življenjske vloge, ki smo jih tako ali drugače absorbirali v svoj um z opazovanjem staršev, bratov, sester, babic, dedkov …, z gledanjem televizije, s prebiranjem knjig, zdaj bi že lahko rekli tudi s pregledovanjem virtualnega sveta.
Vsak je šel čez tovrstno dobo odraščanja in vedno sem se spraševala, zakaj kot otroci porabimo toliko časa v tem svetu fantazije. Zakaj so nam nekatere igrače ljubše, zakaj jih nosimo v posteljo, se z njimi pogovarjamo ter zanje tako ali drugače skrbimo …
Moji otroški namišljeni prijatelji se sicer močno razlikujejo od današnjih, saj otroci zdaj močno posegajo tudi po tako imenovanih virtualnih junakih, jih hranijo, čistijo, negujejo, božajo, se z njimi pogovarjajo in še bi lahko naštevala. Kakorkoli že, tako kot danes otroci spravljajo starše ob živce, če ne dobijo novodobnih “pametnih” igrač, tako smo včasih tudi mi znali starše razburiti z neutolažjivim jokom, če so mame hotele naše medvedke strpati v pralni stroj. Saj veste, neopisljiva žalost nas je spreletela, če smo samo pomislili, kaj vse se je dogajalo med pranjem, premetavanjem, namakanjem in sušenjem, pa tveganje, da se bo skrčil … Da bi bila mera polna, medvedek ni prespal noči v okrilju našega zavetja, bil je sam, v mrazu, ščipalke pa so vlekle njegova ušesa. Poleg tega smo ga pa tako ali tako ob vnovičnem srečanju spet celega poslinili ter ga vlačili povsod, kamor se je pač dalo, po tleh, po zaprašenih igralih, pa spet v vrtec in domov ter konec dneva nazaj v posteljo. Spomnim se, da sem vsak večer vse svoje plišaste igrače pred spanjem zložila ob blazino ter jih pokrila z odejo, saj brez njih potop v svet sanj ni bil mogoč. Enega izbranca pa nikakor nisem mogla pogrešiti. Da je bil ta tako nepogrešljiv del mojega otroškega življenja, so starši izvedeli nekega večera med dopustovanjem na morju, ko sem naredila pravo sceno ihte in potujočih solz. Imela sem namreč rjavega medvedka, ki je bil vseskozi ob meni, z mano je takorekoč preživljal sleherni trenutek, in nekega popoldneva sem ga pozabila v tamkajšnji obmorski restavraciji, kamor smo šli na sladoled. Mislim, da je bilo morje krivo za to, da se je moja pozornost odmaknila od prisrčnega spremljevalca. Šele zvečer sem opazila, da ga ni v moji prisotnosti, čemur je sledil pravi izbruh joka in histerije. Seveda so starši naredili vse, da bi me utišali, za nameček so si od moje sestre dvojčice izposodili identičnega medvedka, saj sva imeli vsaka svojega, samo da bi zaspala. Vendar pa so pozabili na majhen detajl, po čemer sta se medvedka razlikovala; iz mojega si namreč lahko iztaknil oko.
Tisto noč sem zaspala šele, ko sem izčrpala zadnjo zalogo svojih solz. Jutro, ki je sledilo, je bilo namenjeno pogrešanemu kosmatincu in na mojo srečo je bila gospodična, ki nam je prejšnji dan stregla, tako skrbna, da je pozabljenca shranila za slučaj naše vrnitve. Veselje ob vnovičnem snidenju je bilo seveda neizmerno in moja ločitev od njega se je prestavila na dan, ko smo kupili psa. Končal je v škatli in v omari, skrbno varovan, saj bi drugače najbrž končal med zobmi mojega naslednjega najboljšega prijatelja in sopotnika.
162 – City Magazine 4/2013 – od 2. do 22. APRILA 2013 by City Magazine
