بورتو

Je v senci prestolnice, ima slikovito rečno obrežje in odlična vina, številne mostove … Le reka teče v napačno smer.

Najlepši pogled na Porto se nam bo odprl z železnega mostu Luisa I. Globoko pod nami, na nasprotni strani reke, se v sončnih žarkih bleščijo raznobarvna pročelja Ribeire, “brega”, resničnega srca mesta. Stojimo visoko nad nekaj več kot sedemdesetimi kletmi portovca, ki so najboljše podnebne pogoje za staranje tega posebnega vina našle prav v nekdanjem keltskem naselju, danes južna četrt Vila Nova de Gaia. Sprehod čez most nam razkrije krasen pogled proti ustju druge najdaljše iberske reke, nad barcos rabelos, danes fotogenično zasidrane pred kletmi, saj jih je povozil čas in tovornjaki cisterne, ki že nekaj desetletij namesto njih na pomlad prevažajo vino iz gornje doline Doura v kleti, kjer portovec med staranjem dobi še zadnje značilnosti tega portugalskega ponosa. Pogled se nam odpre tudi na preostalih pet mostov, ki povezujejo najpomembnejše portugalsko pristanišče in prvo industrijsko središče s 350 kilometrov oddaljeno prestolnico. Najstarejšega, čez katerega je do pred nedavnim potekal železniški promet, je zgradil 12 let pred svojim najbolj znanim delom sam Auguste Eiffel.

“V Portu so stolpe postavili vodoravno in jih uporabljajo za mostove,” je proti koncu 19. stoletja izjavil neki angleški popotnik. Na drugem najstarejšem, prav tako železnem, nam na zgornji etaži dela družbo najsodobnejša pridobitev mesta − metro. Metro, katerega gradnja je bila skozi granitne sklade, na katerih leži na strmem klancu zgrajeni بورتو, zelo težavna in zamudna. Iz istega granita je na vrhu vzpetine zrasla zanimiva romanska stolnica, ki na trenutke spominja bolj na trdnjavo. Zanimiv je ogromen srebrn oltar v levi kapeli prečne ladje. A še bolj sapo jemajoči so pozlačeni baročni oltarji gotske cerkve sv. Frančiška. Verjetno še nismo videli tako zelo okrašene cerkve. Tja se bomo podali kasneje, po ogledu borze. Za trenutek ostanite na vrhu hriba in poškilite na čudovite azulejos (azuležuš), keramične ploščice, ki krasijo preddverje glavne železniške postaje São Bento, nedaleč od stolnice. Za lep razgled nad mestom poglejmo proti zahodu in se odpravimo na najvišji zvonik nad mestom. Imenuje se Torre dos Clérigos (izgovorimo Torre duš kleriguš, da nas bodo razumeli). Ne bo nam žal. Borza, pravzaprav mestna gospodarska zbornica, je nastala v opuščenih prostorih nekdanjega frančiškanskega samostana. Človeka presenetita veličastnost in oprema prostorov, še posebej arabske sobane, ki je nastala po vzoru palače Alhambra nad Granado. V sosednji stavbi so pisarne Instituta za portovec. Zgolj pisarne. Kapljico točijo drugje.

لتحت الاسنان
Prebivalci Porta so v deželi znani kot tripeiros, a tega ne slišijo radi. Raje so “najbolj delovni” v državi. Vzdevek se jih je prijel, ko je znani princ Henrik Pomorščak, rojen prav tu, leta 1415 portugalsko mornarico popeljal v bitko za Ceuto, glavno pristanišče tetuanskih gusarjev, ki so princu in njegovemu očku povzročali nejevoljo. Ker so bile glavne ladjedelnice v Portu, je odprava krenila iz njega. Zasegli so vse meso, domačinom pa pustili le vampe. Lačni meščani so potem izumili recept, ki je še danes znan kot Tripas à moda do Porto. Francesinha à moda do Porto je sendvič, na katerega se moramo najprej psihološko pripraviti. Kaj je v njem? Svinjski zrezek, sir, klobasa, šunka in slastna omaka iz piva, portovca, pršuta in še česa, da ne izdamo prav vse skrivnosti. Manj lačni bodo verjetno zadovoljni že s caldo verde, zeleno juho, ki jo delajo iz krompirja, čebule in zelja, pa še nekaj kolobarjev klobase bomo našli na dnu. Sicer so bili Portugalci od nekdaj ribiški narod, znan po lovu slanika v severnih morjih. Slanik na tisoč in en način razveseljuje Portugalce za domačo mizo vsaj enkrat na teden. Med obiskom Porta si izberimo vsaj en način. Pravijo mu Bacalhau. Vse to najdemo v preprostejših restavracijah na Ribeiri, morda tudi v bolj chic lokalih v četrti Boavista. Portugalci so bili nekoč najboljši svetovni pomorščaki in slavna kolonialna preteklost se še danes zrcali v odličnih japonskih, indijskih in brazilskih restavracijah. Za oglede kleti portovca in seveda pokušino tega desertnega vina bomo po spodnjem nadstropju mostu Luisa I. ponovno prečkali reko in obiskali kleti Sandeman, Ferreira, Calem, Graham’s ali katero od preostalih sedemdesetih.

للمبذرين
Nakupov željni bodo prišli na svoj račun na ulici Santa Catarina in 31 de Janeiro v središču mesta. Poleg tradicionalnih portugalskih izdelkov iz plute, keramike in stekla se bomo lahko oskrbeli s portovcem, preverili, ali nam je všeč višnjev liker ginjinha (žinžinja), ter nakupili vse običajne spominke, nakit in kozmetiko ter oblačila znanih svetovnih oblikovalcev.

ماذا يحدث
Do 27. januarja 2008 je v paviljonu Rosa Mota odprta razstava Leonardo da Vinci – genij, z osemdesetimi maketami, mnogimi v naravni velikosti, izdelanimi po da Vincijevih načrtih, med drugim prototip podmornice, padala … Do 31. decembra je v Nacionalnem tiskarskem muzeju na ogled razstava Tisk – živ spomin. Razstava z replikami starih tiskarskih strojev, posvečena prvemu portugalskemu tiskarju Rodrigu Álvaresu (konec 15. stol.), je interaktivna in obiskovalcem omogoča lastnoročno spoznavanje tiskarskega procesa. Do 17. novembra bodo na trgu dokončali najvišje božično drevo v Evropi. Visoko bo 76metrov, na njem bo 280 ton železa, svetilo bo 13.000 lučk.

سهرات
Če smo že na Portugalskem, si privoščimo večer otožnega portugalskega šansona fada, ki nam bo pomagal spoznati melanholično portugalsko dušo in olajšal razumevanje današnje Portugalske. Za nadaljevanje nočnega pohoda so skoraj do jutranjih ur odprti številni bari na Ribeiri. Bar ob baru, kjer najdemo vse od alternativne glasbe do latino ritmov. Za bolj izbrane okuse (in žepe) se lahko odpravimo do rezidenčnega dela mesta ob rečnem ustju Foz, kjer je ob atlantski obali kar nekaj prijetnih barov in nočnih lokalov. Na poti do tja se lahko na kozarček odličnega vina iz okoliša Dão ustavimo v Chalet Suiço. Pot lahko nadaljujemo proti pristanišču v četrt Matosinhos, kjer so industrijsko cono predelali v zadnji hit mestnega nočnega življenja. Za romantične poglede na osvetljeno Ribeiro se podajmo v Vilo Novo de Gaia in si privoščimo naravni sok ali umirjeno večerjo na kateri od na novo zgrajenih teras pred kletmi portovca, tik nad reko.

كيفية الوصول الى هناك
Na letališče v Portu dnevno letijo letala iz Italije, Nemčije, Španije. Neposrednega leta iz Slovenije ter njej bližnjih letališč ni. Potrebno je prestopanje, na primer v Frankfurtu, Bruslju, Madridu … Od Lizbone je Porto oddaljen dobrih 300 kilometrov, železniške povezave so pogoste, hitre in dobre.