وادي فيبافا ونانوس

Zapeljimo se po primorski avtocesti do vasi Razdrto, kjer v naselju zavijemo desno na parkirišče pod pobočje طلب. Le-ta s svojo površino 65 kvadratnih kilometrov zajema kar več kot polovico ozemlja občine Vipava, s svojimi vrhovi doseže nadmorsko višino 1313 m, na njem pa najdemo tipične kraške pojave, dolinice, vrhove, vrtače, brezna in jame.

Popoldanska razgibanost narave
Zaradi njegove razgibanosti nam na dobro označeni poti nikakor ne more biti dolgčas, saj nas pot najprej pelje skozi prelep gozd, poln raznolikih zelenkastih odtenkov, nato pa se pred nami odpre neskončen pogled na Vipavsko dolino, medtem ko hodimo po pretežno položni poti po pobočju. Naravne lepote kličejo po vsaj petminutnem postanku, da si v miru ogledamo dolino pod nami in si v zavetrju privoščimo manjšo malico ter ne pozabimo tudi na osvežilno pijačo, ki je v vročih dneh sploh nepogrešljiva. Nato nadaljujmo našo pot do cerkve sv. Hieronima, zgrajene že v 14. stoletju, nato porušene in zapuščene ter ponovno posvečene leta 1990. Cerkev stoji na travnati planoti nad Rebrnicami na višini 1019 m in je od našega cilja, Vojkove koče, oddaljena le 30 minut. Na poti zagledamo tudi televizijski oddajnik, ki skrbi za prepoznavnost Nanosa z vseh strani, mi pa nadaljujemo naprej do Vojkove koče, ki se nahaja tik pod vrhom Pleše na višini 1240 m. Tu nas s svojo gostoljubnostjo in ponudbo domačih dobrot razvajajo njeni oskrbniki, zato se marsikdo odloči tudi za prenočitev v eni izmed sob s skupnimi ležišči. Vsekakor se ne smemo spustiti v dolino, ne da bi spoznali kulinarični adut, tipično kraško jed joto, ki mora biti ravno prav “pr’roštana”, kot pravijo domačini. In tega se zavedajo tudi v njihovi kuhinji, saj je že od nekdaj eden ob glavnih razlogov za obisk Nanosa poleg naravnih lepot tudi dišeča jota. Seveda je mogoče v planinski koči dobiti še marsikaj drugega, od jabolčnega zvitka, do domačih klobas, zato ni skrbi, da v njihovi ponudbi ne bi našli česa zase.

Ležernost poznega popoldneva
In ni ga lepšega občutka, ko se rahlo utrujeni vrnemo nazaj do avtomobila, zadovoljni, da smo osvojili naš cilj, a še vedno z dovolj energije, da se podamo malce naprej in raziščemo okoliš. Pot nas pelje po deželi sonca in vina, po Vipavski dolini, do njenega središča Vipave. Na poti se v vasi Gradišče pri Vipavi ustavimo v Vinskem hramu Poljščak, da poskusimo najbolj razširjeno vipavsko vinsko sorto, rebulo, in avtohtoni posebnosti Vipavske doline, zelen in pinelo, ki sta v preteklosti že skoraj utonila v pozabo. Ob zlatorumenih kapljicah si odrežimo še rezino kraškega pršuta, ki bo dodal pokušini piko na i. Čeprav bi se lahko zadržali tukaj še kar nekaj časa, nadaljujmo našo pot naprej do Vipave, ki nam poleg zanimive kulturne dediščine (egipčanski sarkofag na pokopališču, Muzej starin in mnogih arhitekturnih del) ponuja tudi naravne znamenitosti. Odločimo se za osvežitev v Podskali, delu Vipave, ki je stisnjen ob premnogih izvirih reke, ki se od tod podaja na dolgo pot do morja. Podskala je bila nekdaj pravzaprav prijetno zabavišče vipavske gospode, danes pa zlasti pomeni hlad poleti in zanimive trenutke ob vodi in pod mogočnimi drevesi v parku. Pot do tja je označena iz središča mesta, za popotnico pa si privoščimo sladoled na glavnem trgu v baru pri Marjanci, kjer se bomo morali odločiti kar med dvajsetimi različnimi vrstami okusov. Njihov odličen sladoled je pridobil sloves tudi zaradi velikosti porcije, saj bomo že po eni kepici siti. Za konec si za lep zaključek dneva privoščimo še gurmanski užitek v Gostilni Podfarovž, odprti vsak dan razen torka od 12. do 23. ure, kjer bomo uživali v mnogih specialitetah vipavske kuhinje, od nanoškega zrezka, do nonotove prate. Njihova ponudba prav tako zajema ribje specialitete, saj si lahko sami izberemo ribo, ki nam jo pripravijo na slasten način. In brez kakršnega koli pomisleka bomo na poti proti domu ugotovili, da se bomo z veseljem še vrnili v Vipavsko dolino.