كانت الكلاب رفيقة الإنسان الدائمة منذ آلاف السنين، وقد اكتشف المؤرخون مقابر تُدفن فيها الكلاب مع الإنسان، ويعود تاريخها إلى أكثر من 14000 عام من التاريخ. وفقًا لبعض التقديرات، قد يكون عمر علاقتنا بالكلاب ضعف عمر علاقتنا بالكلاب. السؤال هو في الواقع لماذا يحب الكلاب والبشر بعضهم البعض كثيرًا؟
لماذا الكلاب والبشر يحبون بعضهم البعض كثيرا؟ Enostaven odgovor na to vprašanje je praktično nemogoč. Eden izmed razlogov je, da že dolga leta kot pripadniki dveh različnih vrst živimo v simbiozi. Zgodovinsko gledano so nam psi pomagali loviti in branili naše pleme pred vsiljivci, mi pa smo psom dajali zavetje, hrano in toploto. Vendar pa je danes nešteto lastnikov psov, ki slednjih nimajo zato, da bi jim pazili hišo ali pa jim pomagali uloviti večerjo. Recipročnost se je prestavila na čustven nivo – veliko ljudi ima pse za družabnike in slednji so postali v tem zelo dobri.
In ravno to je nekaj, v čemer se psi razlikujejo od drugih živali, ki so jim evolucijsko zelo blizu – recimo od volkov. Znanstveniki so odkrili, da imajo volkovi in psi v kar 99% enak DNK. V tistem 1% se skriva tudi ena izmed razlik, ki pse naredi naše najboljše prijatelje, volkove pa divje živali. Psi imajo v nasprotju z volkov na šestem kromosomu tri genske zapise, ki kodirajo hipersociabilnost. Možno je, da ljudje in psi uporabljamo zelo podobne genske zapise za regulacijo našega socialnega vedenja.
Ta študija je odkrila, da je eden izmed razlogov, zakaj imamo s psi tako posebno vez ta, da psi med igranjem z ljudmi izražajo večjo obrazno mimiko – bolj premikajo območje obrvi, njihove zenice so večje, bolj dvigujejo ušesa ipd.
