مقابلة: ديفيد موراليس ، إيقاعات جديدة لقطّة عجوز

Vaš največji hit Needin U je star 21 let. Kakšno je bilo vaše življenje takrat?
(smeh) O moj bog! To je bilo čisto na začetku 80. let. Živel sem v Brooklynu in ob petkih prirejal zabave s house glasbo. Bil sem mlad in zelo strasten didžej, edina stvar, ki me je zares zanimala, je bila glasba. Glasbo sem vrtel tudi v danes legendarnem newyorškem klubu Paradise Garage. 21. leto mojega življenja je bilo res odlično. Takrat se mi je začelo odpirati in moja glasbena kariera je dobila resen pospešek.

Omenili ste Paradise Garage, lahko bi tudi Loft. Svet je zdaj drugačen kot v času teh klubov, skušajo pa mnogi poustvariti vzdušje tistih časov. Je komu to zares uspelo?
Mogoče še najbolj Japoncem. Tam ljudje na zabave še vedno pridejo predvsem zaradi glasbe. Ne postopajo po plesišču pred didžejem in ne snemajo s telefonom, kot se to zdaj dogaja bolj kot ne po vsem svetu. Mogoče so le sramežljivi, a na Japonskem res čutim, da pridejo ljudje v klub zaradi glasbe, tudi droge so manj pomembne. Zato tam zelo rad in pogosto vrtim po deset in več ur skupaj.

Lani ste z Lucianom posneli epski dvojček Esperanza, tudi vaša različica skladbe je dolga krepko čez 10 minut. Kje sta se našla?
Spoznala sva se že pred leti na Ibizi. Ko sem mu omenil, da bom v Švici, me je povabil v svoj domači studio, začela sva se igrati z opremo in nastala sta ta dva posnetka. Povsem nenačrtno. Nikoli se nisva pogovarjala o skupnih projektih. Vse se je zgodilo, ko me je prijateljsko povabil na obisk, ko sem bil ravno v bližini. Všeč mi je, ko se glasba rodi tako spontano in organsko. Ne vem, če bova še kdaj kaj posnela skupaj, saj oba rada delava različne stvari in ne načrtujeva preveč, bom pa vesel, če se najine poti še kdaj križajo tudi v studiu.

Vi, Sanchez in Morillo ste sveta trojica slovenskih ljubiteljev housa …
Razumem ta odnos. Bil sem eden prvih velikih svetovnih didžejev, ki je nastopal pri vas in zato se je med nami stkala posebna vez. Spomnim se izjemnih zabav na začetku tisočletja. Super je bilo, na spletu še zdaj krožijo posnetki tistih nastopov. Pri vas sem se vedno počutil zelo sprejetega in domače in to se ni spremenilo.

Tu ste vrteli v velikih in manjših klubih, v dvoranah, žurih na prostem, na #FUKSiju pa boste prvič na opuščenem tovarniškem dvorišču. Kdaj ste bili nazadnje na »bloc partyju«?
Sploh se ne spomnim več. Potem nas čaka res dober žur? (smeh) Pojma nimam, kaj bom vrtel. Nikoli ne načrtujem setov vnaprej. Na prizorišče bom prišel kako uro pred nastopom, preveril vzdušje in gradil na tem, kakšne vibracije bom začutil. Nikoli ne vem vnaprej, kaj bom vrtel, saj je toliko dobre sveže in stare glasbe. Glasbo ustvarjam in vrtim že trideset let, vedno skušam v set vtkati tudi kaj iz svojega opusa, a hočem, da ljudje poslušajo mojo novo glasbo, ne samo klasiko. Nočem cel večer vrteti samo stare glasbe.