أمي العزيزة ، أشكرك على منحي الحياة مع والدي. شكرا لوجودك دائما في مكان ما من أجلي. أمي - أحبك إلى القمر والعودة. وبالطبع أنت أيضًا يا أبي.
Mislim, da sem se že skoraj zbudila, ko mi je njen nežni nasmeh zaželel dobro jutro.
Bil je eden tistih mračnih deževnih dni, ko si samo želiš, da bi bil ves dan preležal v postelji.
To jutro se je zdelo nekako drugačno in posebno. Že s svojim videzom je prinesla sonce v napol zatemnjeno sobo, da sem za trenutek želela skočiti iz postelje in jo objeti.
V tistem trenutku so se mi pojavile v mislih podobe najlepših dogodkov iz otroštva, otroške igre, nagajivost. In tista slika jokajoče, malo razvajene punčke v maminem naročju.
Z njo sem se naučila ljubiti in odpuščati, sanjati majhne sanje, a tudi živeti največje in najlepše sanje – življenje. Naučila me je živeti in rasti skozi igro in smeh. Dopustila mi je, da sem se in se včasih še vedno skrijem za oblake, ko sem jezna ali razočarana.
Ona je moja opora v težkih dneh. Je nekdo, ki obstaja samo zaradi mene, in me razume z nasmehom, pogledom in tišino, predvsem pa s srcem – iskreno in čuteče.
S svojo nežnostjo mi je pokazala pravo lepoto ljubezni. Njene solze so me naučile, kako biti močan tudi takrat, ko je najtežje. Včasih nisem razumela, ko mi je povedala, da obstajajo tudi napačne ljubezni in da se moram paziti tistih, ki bi me želeli prizadeti. Naučila me je, kako biti pogumna, kako se boriti, ne obupati in hoditi po poteh svojega srca.
Spomnim se njenega stavka, ki mi ga je povedala, ko sem se začela zavedati, da življenje ni ravno takšno, kot se mi je zdelo, da je, ko sem bila otrok.
“Če bi se vsa vrata, na katera smo potrkali, takoj odprla, se ne bi poznala vrednost upanja, potrpežljivosti in hrepenenja.”
Tako sem se naučila ceniti pravo vrednost življenja in sčasoma spoznala, da ni pomembno, kaj imaš, ampak koga imaš in kdo te ljubi.
Imam najboljšo mamo na svetu! Hvaležna sem, da te imam. Mama rada te imam!