Bil je orkan. To je najboljša beseda, ki ga opisuje. V tvoje življenje je prišel s toliko strasti, da je bilo tvoje srce v trenutku njegovo.
Potrebovala sta le sekundo časa. To je bila ljubezen na prvi pogled. Večna ljubezen. Takšna, o kateri beremo v romantičnih knjigah. Nič ni bilo, česar vidva ne bi mogla narediti, ljubiti, živeti. Bila sta jin in jang. Vajini strti srci sta se združili v popolno ljubezen.
In potem se je vse sesulo. Kar tako. V trenutku.
Stala si tam, sredi ničesar, obkrožena z delci razbitega srca, nisi vedela, kako bi jih sestavila nazaj, kam sploh spadajo, v srce? Čigave so te črepinje? Je to tvoje srce? Kaj se je pravzaprav zgodilo? Nenadoma si bila sama. Čisto sama. Svet se je zatemnil. Ni bilo več svetlobe. Tema. Tišina. Solze. Bolečina. Le ti.
Ljubezen, ti nihče nikoli ni povedal, koliko neurij narediš v srcih? Ti nihče ni povedal, da zdrobiš srce na majhne, majhne koščke? Da to boli? Kako naj ga sestaviš nazaj? Ne znaš ga. Ga boš sploh lahko?
Ljubezen, zakaj? Pogrešaš ga, kakor vodo, kakor zrak. A ni ga, tam so le delčki tvojega srca. Poteptani.
Draga moja, veš, nekateri ljudje pridejo v tvoje življenje ne zato, da bi z njimi gradila prihodnost, ampak da te naučijo, kako močno lahko ljubiš. Nekateri te naučijo, da spoznaš globino svojega srca, tako da ga najprej zdrobijo na koščke; zaradi tega si ga spoznala, ta orkan v obliki njega, to opustošenje, skrito v ljubezni. Prišel je, da je pretresel tvoj svet. Razbil je tvoje srce na tisoče koščkov, a v bistvu ga je sestavljal skozi tvojo bolečino – v boljšo različico tebe.
Srečala si ga z razlogom, morala si spoznati, kako globoko lahko padeš, kako lahko ljubiš in nekoga pogrešaš na načine, za katere sploh nisi vedela, da obstajajo. Vsi moramo spoznati, kaj lahko čutimo. Kaj sploh pomenimo, predvsem SEBI.
Razumeti moraš, kaj pomeni, da ljubiš nekoga brezpogojno, da ga ljubiš, sprejmeš takšnega, kakršen je. Ker točno takšen, kakršen je, je popoln zate. To pomeni, da veš, koliko sebe lahko daš drugi osebi.
NE, ne misli, da si neumna. Nič ni narobe, če ga nisi takoj pozabila, da si se pogovarjala z njim skozi tišino. Morala si, drugače nisi znala sprejeti dejstva, da ga ni več. Ne misli, da ne boš nikoli več ljubila, kakor si ljubila njega. Sprejmi dejstvo, da je on prišel v tvoje življenje, da ti pokaže, kako lahko ljubiš, kaj vse še lahko daš iz svoje duše, iz svojega srca drugemu. Koliko ljubezni lahko čutiš do nekoga, da ne pozabiš nase, kajti zdaj si mu dala preveč, pozabila si nase.
Če verjameš ali ne, spoznala si ga z razlogom! Morda misliš, da tega, kar si do njega, ne boš čutila nikoli več, toda verjemi, da boš. Še bolj. Ko bo prišla prava oseba, se bo njegovo srce zlilo med tvoje razbite delčke srca in vedela boš, da je on prava oseba. Oseba, ki si jo čakala vse življenje.
In potem ga samo ljubi, spoštuj, sprejmi, se predaj in bodi TI.
