مخرج "راقي".

Si diplomirana AGRFT-jevka. Kdaj si se srečala z interaktivnim gledališčem?

Prvič v osnovni šoli, ko me je sošolka prav teatralno “na gobec”, drugič kot gledalka v srednji šoli na Fringe festivalu v Edinburgu, tretjič kot študentka v vlogi igralke, nazadnje predvčerajšnjim na vaji projekta Električne invazije v vlogi režiserke …

 

Kako se razlikuje interaktivno gledališče od klasičnega?

Interakcija je del vsakega gledališkega dogodka … Tako kot igralci delujejo na publiko, tudi publika deluje na igralce, čeprav pogreznjena v varno temo klasičnih “italijanskih” škatel. Ko govorimo o interaktivnem gledališču, mislimo na gledališke forme, ki nagovarjajo aktivnega gledalca in s tem nanj prelagajo del vsebinske odgovornosti za predstavo. Pozornost preusmerjajo iz klasične gledališke prezentacije na komunikacijo in interakcijo. Na kratko: mi določimo pravila igre, igrajo (se) lahko potem vsi, ne samo igralci, tudi obiskovalci.

 

Kje si si nabirala izkušnje in znanje o tovrstni gledališki zvrsti?

Na ulici, v knjigah, predvsem tistih z začetka 20. stoletja, in preko prakse. Nekaj malega tudi na gledaliških odrih in festivalih, vendar je interaktivno gledališče v sodobnem evropskem prostoru malo zastopano. Zanimanje zanj ter število skupin in posameznikov, ki se z njim ukvarjajo, počasi raste.

 

Kdo se lahko ukvarja s tovrstnim gledališčem?

Vsi, razen igralcev. Hec! Igralci s klasično dramsko izobrazbo praviloma niso najprimernejši za tovrstno gledališče. Preveč so fokusirani na svoj nastop. Za vsebinsko interakcijo je treba imeti “prazno” glavo, biti odprt za predloge gledalcev, sproščen in hkrati skoncentriran, da lahko reagiraš hitro, igrivo in presenetljivo. Igralci v interaktivnem gledališču so soustvarjalci vsebine predstave. Tudi oni potrebujejo za svoj nastop določene veščine gledališke igre (obvladovanje telesa, govora, občutek za ritem, sposobnost poustvarjanja in projiciranja emocij …). Zanje so dobrodošli smisel za improvizacijo, poznavanje psihologije, občutek za dramaturgijo in sposobnost vživljanja v druge. Svoje igralce novačimo od vsepovsod … Nekateri izhajajo iz improvizatorskih vrst, drugi imajo plesno izobrazbo. Natalia in Ravil Sultanov sta diplomanta moskovske cirkuške akademije. Med igralci so tudi zgodovinarji, socialni antropologi, študentje slavistike, kriminologije, no, nekaj je kljub vsemu tudi akademsko izobraženih igralcev.

 

Kako se občinstvo odziva na interaktivno gledališče pri nas in v tujini?

 

Ljudje se odzivajo zelo različno. Veliko jih dolgo samo gleda, potem pa … se sprostijo. Najbolj neposredno reagirajo seveda otroci. Veselimo se tako gledalcev, ki takoj pograbijo “igro”, kot tistih, ki sramežljivo čakajo … do konca. Nikogar ne silimo, ničesar ne pričakujemo. Veselimo se celo gospe X, ki je v Kamniku zaradi nas poklicala policijo … Naše izkušnje so za zdaj izredno pozitivne. Nekajkrat smo bili lažje tepeni, večerja in pijača pa sta praviloma zastonj.

 

Obstajajo zakonitosti znotraj tovrstnega gledališča?

Z uvodno predstavo, ki je režirana, skušamo gledalce pripraviti na interakcijo. Zagotovimo jim primerno vzdušje, jih iztrgamo iz realnosti in jih popeljemo v igro. Gledalca je treba aktivirati, ga voditi, mu v pravem trenutku prepustiti vodstvo, mu vodstvo spet vzeti in si ga z njim podajati … Interakcijo je treba znati tudi zaključiti. Večji del vseh teh odgovornosti ima igralec in ne gledalec. Zakonitosti so prisotne pri vsakem umetniškem ustvarjanju in so namenjene v prvi vrsti temu, da jih kršimo.

 

Kako se porodi ideja za predstavo?

Nenadoma … ponoči …, ko vsi spijo …

 

Kaj načrtujete s skupino Ljud v prihodnje?

Turneje z vesoljsko ladjo: Danska, Črna gora, Madžarska, Norveška, Avstrija in Izrael, kratek dokumentarni film, novo predstava z omaro kot osrednjim scenskim elementom, izlet v Pulj, obnovo stanovanja, “Osvajanje mesta!” in še in še vesoljcev in otrok in psov in hiš in avtomobilov …