Ker me ljubiš, ne samo ko sem srečna, ampak tudi, ko ti pokažem dele sebe, ki mi niso všeč. Mojo ranljivost, žalost, bolečino, občutljivost, strahove.
Potrebujem te, ker me tvoj glas pomirja. Pomirja mi telo in dušo. Ob njem sem srečna.
Potrebujem te, ker si spoprijel z mojo dramo in mi daješ neskončne možnosti, da se spremenim ter me hkrati sprejemaš, takšno kakršna sem. Nepopolno, z vsemi napakami.
Ker se potrudiš več, kakor se je kdorkoli kdaj, da se počutim varna v tvojem objemu.
Potrebujem te, ker si ne predstavljam časa brez tebe.
Potrebujem te, ker sem s teboj najsrečnejši in najboljši jaz. Ker me nisi želel spreminjati, ker mi dovoliš biti, da sem še vedno to, kar sem.
Ker ne vsiljuješ svojih idej, namesto tega mi pokažeš, da lahko imava različna mnenja, da sva popolnoma različna posameznika, osebi, vendar še vedno eno, skupaj nepremagljiva.
Nisi popoln. Imaš pomanjkljivosti in napake kot vsi, vendar si zame popoln. Najine pomanjkljivosti in napake se prilegajo kot sestavljanka.
Potrebujem te, ker me spodbujaš, da grem za svojimi sanjami. Potrebujem te , da si tu zame.
Ker si želiš biti z menoj, čeprav se v vsem ne ujameva, čutim, da boš vedno izbral naju, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.
Potrebujem te, da si varno zavetje, kamor lahko vstopim po napornem dnevu. Potrebujem te, da me objameš in potolažiš, ko sem na dnu.
Ne potrebujem nekoga, ki mi bo slepo sledil, ampak nekoga, ki bo samosvoj. Takšen kakršen si ti.
Potrebujem te, ker si ti – ti. Nihče ni takšen, kakršen si. Si moja skala. Moja ljubezen.
