انسَ أمر "النحيف" و"الحجم الزائد"، فإن عام 2015 هو عام الأرقام "المتوسطة".

Prvi koraki k sprejetju vsake oblike telesa v svetu mode so prišli skozi bloge. “Plus-size” blogi so uspešni, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji, kjer blogerji med drugim sodelujejo tudi pri pripravi modnih linij in se pojavljajo na televiziji ter pozirajo za svetovne blagovne znamke. “Hashtag” #effyourbeautystandards na Instagramu je poletel do te točke, da je ženska, ki stoji za njim, Tess Holliday, podpisala za večjo modno agencijo, kljub temu, da nima niti višine ali teže “povprečnega plus-size” modela.

Mnogi od nas smo verjetno do zdaj spoznali, da večina “حجم اضافي” modelov ni zares “حجم اضافي“. Vsaj ne na način, kot bi si ga predstavljali. Moda je vedno uspevala z aspiracijami in medtem, ko so manekenke iz modnih pist na najnižjih konfekcijskih številkah, “plus-size” modeli pravzaprav pokrivajo tisto vmesno območje – konfekcijske številke, ki se skrivajo v skladiščih modnih gigantov in hkrati zaznamujejo velikost številnih “plus-size” žensk (42, 44, 46). Tukaj se je začel neskončni argument o tem, kaj je pravzaprav “plus-size” in ali modeli, ki jih uporabljajo pod tem terminom, resnično predstavljajo ženske, ki kupujejo “plus-size” oblačila. (Kratek odgovor je: ne. Prav tako kot manekenke z modnih pist ne predstavljajo deklet, ki kupujejo velikost 38).

اقرأ أكثر: 10 أفضل نماذج "الحجم الزائد"

Zakaj je leto 2015 leto “povprečnih” postav, pravih deklet?

Čeprav imajo dekleta z zdravo postavo popolnoma normalen in zdrav indeks telesne mase, so za večino izjemno vitkih ljudi nekoliko predebele. In za “plus-size” skupnost niso dovolj velike. Kakšna so torej ta dekleta? To so dekleta s “povprečno” postavo – tako imenovane “in-betweener”.
Izraz se je začel uporabljati v modnih krogih lani, ko je model Myla Dalbesio podpisala za modno hišo كالفن كلاين. Kljub dejstvu, da je Calvin Klein ni opredelil kot “plus-size”, so za to poskrbeli mediji. Konfekcijska številka Myle je 42 in njeno telo je popolnoma v sorazmerju, v reklamni kampanji pa je izgledala fenomenalno. Takšno potezo modne hiše je potrebno obravnavati kot dobro, saj se je približala potrošnikom in realnosti. A zaradi medijev in različnih oznak je vse skupaj kaj kmalu šlo še v drugo smer – ljudje so namreč začeli kaj hitro pritoževati, da ima za “plus-size” premalo oblin.

Letos se stvari premikajo v prid takšnih deklet “vmes”. Že dolgo se razvijajo različne polemike o “poveličevanju” večjih velikosti (“plus-size”) za argumenti, da smo iz ene skrajnosti skočili v drugo. Ampak ali to res drži, glede na to, da je večina tako oklicanih “plus-size” modelov konfekcijske številke komajda 44? “Plus-size” industrija je namreč ogromna in bo še zrasla in morda je prav, da z odstranitvijo oznak na modelih, ki nepošteno predstavljajo svoje potrošnike, damo priložnost za diverzifikacijo industrije.

اقرأ أكثر: Oglaševalska kampanja Lane Bryant #ImNoAngel pokaže, kaj pomeni biti “seksi”

Čeprav lahko dekleta s “povprečno” postavo svoja oblačila nakupujejo tako v “حجم اضافي” trgovinah kot pri bolj petičnih modnih gigantih, to še ne pomeni, da je vse skupaj bolj enostavno. Prav tako je potrebna ustvarjalnost ter dobro oko za prave kose. Potrebno je upoštevati morda večje oprsje أو خَواصِر ter druge obline. Vse več trgovin in znamk se prilagaja resničnim tipom in oblikam teles, pa tudi فيكتوريا بيكهام se je odločila, da naredi oblačila do velikosti 42.

Če so nas leta prilagajanja kaj naučila je to, da “طبيعي” ali “povprečno” ne obstaja, saj so vsa telesa različna, a zato nič manj briljantna. In čas je, da so so tudi bolj zastopana v modi!