الشمبانيا – مهد الفقاعات المفضلة

Zibelka šampanjca in edina regija na svetu, kjer pridelujejo originalno belo vino z mehurčki, in se nahaja približno 160 kilometrov severovzhodno od Pariza.

Reims – mesto kronanih glav

Na severovzhodu Francije in na severu vinorodnega sveta Evrope, ob meji z Belgijo, leži regija Šampanja-Ardeni. Le 45 minut vožnje s super hitrim vlakom TGV loči francosko prestolnico Pariz in zgodovinsko najpomembnejše mesto Šampanje Reims. Čeprav je glavno administrativno mesto regije Châlonsen Champagne, je s skoraj 200.000 prebivalci najpomembnejše mesto v regiji Reims. Še bolj kot rimski ostanki, obiskovalce privlači čudovita gotska notredamska katedrala, ki jo je, skupaj z opatijo Svetega Remija in nadškofijsko palačo Tau, leta 1991 UNESCO uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, v njej pa je bila kronana večina francoskih kraljev. Če bi obstajal seznam najlepših gotskih katedral, bi se reimška katedrala z neštetimi angeli in svetniki, izklesanimi v kamnite portale in oboke, in dih jemajočimi vitraži – nekatere od njih je poslikal Marc Chagall – zelo verjetno uvrstila prav v sam vrh seznama. Poleg arhitekturnih znamenitosti in pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki so se zgodili v Reimsu (med drugim je v mestu 7. maja 1945 general Eisenhower prejel brezpogojno vdajo Wermachta), je mesto odlično izhodišče za spoznavanje umetnosti pridelovanja najljubše pijače z mehurčki – šampanjca. Vitikultura ima v Šampanji korenine, stare več kot dve tisočletji. Od rimskih časov do 16. stoletja je bila vinska ponudba omejena predvsem na pridelavo rdečih vin, šele konec 17. stoletja so vinogradniki začeli uspešno izkoriščati naravno tendenco šampanjskih vin, da so postala peneča. Rastoča priljubljenost šampanjca in njegovih mehurčkov je botrovala ustanovitvi in blagostanju številnih šampanjskih hiš po regiji. Nekatere najbolj priznane obstajajo še danes in tako veliki kot majhni proizvajalci nam bodo z veseljem odprli vrata svojih kleti in nam odkrili, kako pridelujejo legendarna vina.

Na lov za najboljšim šampanjcem

Katedrale, opatije in bazilike so za večino romarjev hedonizma zgolj postranske zanimivosti. Razlog za njihova romanja v Reims in okolico so prodajalne v okolici katedrale. Številni leseni zaboji, razstavljeni v njih, ne vsebujejo relikvij, a za prave ljubitelje vina so veliko bolj dragoceni: steklenice arhivskega šampanjca velikih imen, ki jih pogosto slišimo ali vidimo, in ogromno manjših pridelovalcev, za katere še nismo slišali, pa bi morali. Območje z vinogradi, ki imajo pravico do uporabe imena champagne – šampanjec, sestavlja več različnih vasi, vsaka s svojimi posebnostmi in značilnostmi. V času trgatve po stoletja stari tradiciji nekatere šampanjske hiše izberejo vasi in sorte grozdja, ki jih bodo uporabile za svoje vino. Hišni izbor – cuvée predstavlja skrbno izbrano sorto, občutljivo ravnovesje njegove količine in večletno kakovost, ki ga loči od drugih znamk. Svetovna slava določene znamke je priznanje šampanjski hiši, ki spoštuje tradicionalne postopke pridelave, seveda pa tudi zagotavlja posebne značilnosti, ki so pričakovane od vsakega pridelovalca. V samem središču mesta lahko spoznamo ponudbo najbolj znanih hiš, imenovanih tudi grandes marques, kot sta na primer Pommery in Tattinger. Ruinart je najstarejša šampanjska hiša, osnovana leta 1729. Čeprav izum šampanjca pripisujejo benediktinskemu menihu Dom Pérignonu, ki je živel v začetku 18. stoletja, šampanjec, imenovan po njem, prideluje šampanjska hiša Möet et Chandon šele od leta 1936. Relativna nepoznanost šampanjske hiše Ruinart lastnikov očitno ne moti. Ko je Victoria Beckham, takrat še Posh Spice, zahtevala, da steklenico Ruinartovega šampanjca, ki so jo dostavili v njeno hotelsko sobo v Londonu, zamenjajo s steklenico Cristala, so bili pri Ruinartu očitno zadovoljni. Čeprav svojega elitizma ne skrivajo, ob vnaprejšnji napovedi obiskovalcem vsak dan v letu odprejo vrata svojega čudovitega dvorca iz 18. stoletja in jih popeljejo po vinskih kleteh, vklesanih v kredo. Le nekaj deset kilometrov jugovzhodno od Ruinartovih vinogradov vodijo zavite ceste do posestev manjših pridelovalcev, ki pridelujejo šampanjec iz lastnega grozdja (ne kot grandes marques, ki večino grozdja kupijo) in pridelajo med 10.000 in 20.000 steklenicami lastnega, visokokakovostnega šampanjca letno. Ker večina od 15.000 manjših vinogradnikov proda svoje grozdje velikim šampanjskih hišam, jih le približno 4.000 prideluje lastni šampanjec, kar pomeni, da je približno 70 odstotkov pridelave šampanjca v rokah velikih šampanjskih hiš. Eden od manjših proizvajalcev, ki postaja zvezda v svetu opojnih mehurčkov, je Didier Gimonnet, ki v sodelovanju s svojim bratom vodi šampanjsko hišo Pierre Gimonnet & Fils. Čeprav so Gimonneti vinogradniki že stoletja, je Didierov dedek Pierre v tridesetih letih prejšnjega stoletja začel s pridelovanjem vina. Kot večina vinogradnikov, tudi družina Gimonnet živi v majhni vasici, imenovani Cuis, kjer pridelava vina predstavlja glavni dohodek. Če obiščemo Šampanjo, je ne smemo zapustiti, ne da bi obiskali tri slavne šampanjske hiše: Mumm, Perrier Jouet in Krug. Prvi je veljal za uradni šampanjec tekem Formule 1, drugi pa velja za pravo damo med šampanjci – še posebej poznan po legendarni steklenici Belle Epoque.

Šampanjec za vedno

Družini Gimonnet in drugim manjšim proizvajalcem, kot na primer šampanjskim hišam Champagne Egly-Ouriet, Chartogne-Taillet Champagne in Vilmart & Cie, se ni potrebno bati za obstanek. Kljub naporom šampanjskih hiš, da bi s približno 330 milijoni steklenic, ki jih letno polnijo v regiji, zadovoljili svetovno povpraševanje, ne morejo pridelati dovolj penečega vina, zato je letos Francoski inštitut za kontrolo kakovosti in izvornosti (INAO) potrdil, da se poleg dosedanjih 327 vinogradniških vasi, šampanjskemu vinorodnemu območju pridruži še 40 vasi. Kljub temu da bodo novi vinogradi obrodili šele čez nekaj let, se za prihodnost belega penečega vina ni bati, saj si trenutkov sreče, dobrih želja in razvajanja ne moremo predstavljati brez kozarčka šampanjca. In ker si takšnih trenutkov želimo prav vsi – na zdravje!