سانت كاترين

Dobro jutro!

Nov dan, nove priložnosti in nove avanture so pred nami. Dnevi so krajši in zima že počasi trka na vrata, zato izkoristimo priložnost, da čim več časa preživimo v naravi, ki spušča svoja listnata oblačila na tla in omogoča, da sprehod po gozdu dobi novo barvito in šumečo dimenzijo. Izkusimo jo s pohodom na Sv. Katarino, območjem v Polhograjskih dolomitih: od Tošča in Grmade na zahodu, Ločnice na severu, Jetrbenka na vzhodu in Osredka na jugu. Izhodišč na njen vrh je kar nekaj. Iz Ljubljane je to lahko po cesti proti Polhovem Gradcu in pri Žerovniku desno v hrib ali iz Podutika mimo Toškega čela. A mi izberimo tretjo možnost in se iz mestnega središča zapeljimo v smeri Medvod, spustimo po klancu nad Motelom Medno in na križišču zavijmo levo, prečkajmo železniško progo in se ponovno držimo leve smeri. Cesta in smerokazi nas bodo po nekaj kilometrih mimo naselja hiš pripeljali do Slavkovega doma, ki slovi po dobri domači hrani s hišno specialiteto, bikovimi prašniki, in divjačinskem golažu. Za zajtrk še pretežka hrana, a dober predlog na poti nazaj, ko bomo že dovolj lačni, da preizkusimo njihovo ponudbo. Med vikendi je obisk velik, zato je včasih treba za prosto mizo počakati ali si jo zagotoviti z vnaprejšnjo rezervacijo. A lepo po vrsti. Parkirajmo svoje vozilo in se najprej podajmo po markirani gozdni poti, ki se je zopet na naši levi strani. Le-ta ni zahtevna in je dobro označena. Primerna je za kogarkoli, mlade ali stare, ki se želijo dvigniti nad ljubljansko meglo, se naužiti svežega zraka in uživati v pestrosti narave ne glede na letni čas.

Nad megleno zaveso

Po počasi vzpenjajoči poti bomo presegli nadmorsko višino 600 metrov in pred nami se bo začel odpirati nov svet. Čez sivkasto kopreno bodo najprej pokukali sončni žarki, nam pogreli prezebla lica in nas pripeljali na sončno stran. Zdi se neverjetno, sploh za tiste, ki bodo doma, zaviti v megleno ozračje, medtem ko se mi kopamo v soncu in pustimo, da nam topli žarki božajo telo in duha. Da ostane užitek podaljšan in za trenutek ujet, se usedimo na eno izmed klopic ob poti, nastavimo svoja lica soncu in za piko na i ugriznimo v slasten prigrizek, ki ga tihotapimo v nahrbtniku. Življenje je res lepo, sploh, ko si naredimo svet okoli nas čim bolj preprost in znamo poiskati male užitke brez velikih pričakovanj. A vseeno to ne pomeni, da nas ne more nič presenetiti. Brez tega bi bilo zelo dolgočasno. Tako po približno tridesetminutni hoji prispemo na jaso, kjer se najprej pred nami odpre neizmerno lep razgled od Polhograjskih dolomitov, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp do Julijcev z našim ponosnim Triglavom v daljavi. Počutimo se, kot da bi imeli na dlani pol Slovenije. S tem vtisom nadaljujmo naprej in kmalu bomo zagledali razpotje, ki nam ponuja dve možnosti: na Sv. Katarino ali njenega brata Sv. Jakoba, ki se kaže na desni strani. Ni lahko izbrati in dan je prelep, da ga ne bi popolnoma izkoristili, zato ne bodimo kot nevljudni gostje in sprejmimo nepričakovano povabilo Sv. Jakoba in njegove slikovite cerkvice na 806 metrih nadmorske višine. Že sama pot do tja in manjši vzpon na njegov zeleno kepast vrh je pravi užitek, ki ga lahko še dodatno popestrimo z ogledom Porentovega vodnjaka, obnovljenega leta 2002, ki je le nekaj korakov s poti. Na vrhu se ponovno odpre izjemen razgled daleč naokoli in ponuja se možnost za ogled simpatične cerkvice, katere današnja podoba izhaja iz leta 1898 in navdušuje poznavalce sakralnih objektov. Mi pa nadaljujmo in se iz nepričakovanega “ovinka” vrnimo nazaj do poti za Sv. Katarino, ki je bila naš glavni cilj.

Ni brez razloga, da je Sv. Katarina priljubljena točka tudi za nedeljske izlete, saj je na njenem vrhu kar nekaj možnosti za naročilo slastnega kosila, polnega domačih dobrot. Zato napnimo zadnje moči in se dobro motivirani podajmo do našega cilja. Na poti nas bo že od daleč pozdravljala cerkev sv. Katarine, ki nam bo nakazovala, da smo že zelo blizu, nato pa je le še od nas odvisno, v katero od gostiln bomo vstopili, da si napolnimo naše želodčke. Izbirali bomo med ponudbo domačih specialitet, ki je prilagojena letnemu času. Tako se v mrzlih dneh na krožnikih najraje pojavijo koline, zelje in pražen krompir ter vedno sveža pehtranova potica, seveda tudi nepogrešljiv domač zeliščni čaj in dišeča gibanica. Mnjami, zato le hitro do izbranih vrat oziroma do Gostilne na Vihri, kjer nas bodo rade volje postregli z omenjenimi dobrotami. Zaradi gostoljubja in prijetne atmosfere razmislimo tudi o kraju kot lokaciji za silvestrsko zabavo in vstop v novo leto, ki jo med ostalimi dejavnostmi organizira lastnik. Nato pa počasi “odpujsajmo” nazaj v dolino.