Uroš Rojc je eden izmed tistih, ki verjamejo in si upajo. Kljub temu, da ni profesionalno izobražen fotograf in prihaja iz male vasice med Novo Gorico ter Ajdovščino, je eden tistih, ki je že ogromno prepotoval in s svojim delom popolnoma očaral. Da je temu tako, so kriva leta praktičnega dela, ljubiteljskega samoučenja in vztrajno sledenje svojim ciljem.
Pred kratkim ste se vrnili iz Varšave, kjer ste kot fotograf delali za športno trgovino AveBMX. Kako, kdaj, zakaj?
Varšavo sem prvič zares okusil, ko sem se odločil študijsko leto 2010/11 preživeti na praktičnem usposabljanju v tujini. Leto kasneje so mi pri AveBMX ponudili delo uradnega fotografa BMX, ki sem ga z veseljem sprejel ter se v mestu dokončno ustalil. Z organizacijo, ki si prizadeva za razvoj kulture BMX na Poljskem, AveBMX, sem preživel skoraj tri leta. Delo je bilo raznoliko in skoraj nikoli dolgočasno, saj sem fotografiral na njihovih uradnih tekmovanjih, potovanjih s sponzorirano skupino “riderjev”, fotografiral pa sem tudi prodajne izdelke za potrebe njihove spletne trgovine. Delo je bilo naporno, a sem ga opravljal z veseljem, saj mi je dalo ogromno širino, ki mi dandanes pride še kako prav.
Pravite, da vam je življenje v poljski prestolnici prineslo veliko ustvarjalnih priložnosti. V katerih medijih lahko zasledimo vaše delo?
Na Poljskem je bilo moje delo objavljeno v reviji Bunnyhop, katalogih podjetij, kot je na primer DartBMX, in na spletnih portalih The Come Up ter Ride UK, ena izmed fotografij pa je prišla celo v finale Red Bull Illume image quest 2013 in bila natisnjena v njihovi častni knjigi. Pred kratkim je luč sveta ugledal tudi dokumentarec o mojem življenju. Posnel ga je moj bivši sodelavec Mateusz “Usz” Kanownik, ki verjame, da sem kot oseba, ki je verjela v svoje sanje in jih tudi uresničila, inspiracija vsem, ki jih je, tako kot naju, prevzela ekstremna športna fotografija.
Oglejte si dokumentarni video o Urošu Rojcu, ki ga je posnel njegov prijatelj in bivsi sodelavec Mateusz Kanownik.
Zakaj ste se odločili priti domov … kam vas pelje pot naprej?
Enostavno sem začel pogrešati dom, prijatelje in družino. Verjamem, da je tudi v Sloveniji veliko priložnosti za delo, če le veš, kaj si želiš in hočeš. V bodoče želim delati doma in v tujini ter nadaljevati svoje poslanstvo v promoviranju ekstremnih športov preko fotografije.
Zakaj ravno ekstremni športi?
Spremljajo me že celo življenje, saj me je oče postavil na jadralno desko takoj, ko sem lahko dvignil jadro. Pred tem sem smučal, zamenjal smučke za desko in končno crosscountry kolesarjenje za kolo BMX. Enostavno obožujem ekstremne adrenalinske športe in si življenja brez njih sploh ne predstavljam.
Kje se vidite čez desetletje?
Definitivno še vedno v športni fotografiji, zagotovo pa bom počel še kaj drugega. Morda se vidim v vlogi učitelja fotografije in ustvarjalca inovativnih produktov. Idej je veliko in vse je mogoče.
Pravite, da ste vztrajni samouk …
Za menoj sta dve leti izobraževanja na višji šoli za fotografijo v Sežani, vendar študija nisem zaključil. Sem namreč eden izmed tistih, ki se naučijo zgolj tistega, kar jih zares zanima. Menim, da sem v svoji stroki odnesel največ s praktičnim usposabljanjem preko dela in fotografskih delavnic ter preko samoučenja s pomočjo spletnega sveta.
“Idej je veliko in vse je mogoče”.
Kaj bi sporočili vsem mladim nadobudnim fotografom, ki šele začenjajo svojo fotografsko pot?
Čeprav se zdi, da živimo v težkih časih, vedno obstaja način za dosego lastnih ciljev. Vendar, ker nič ne pride samo od sebe, verjamem, da mora delo izžarevati identiteto, ki si jo ustvarjalec izoblikuje preko velikega vložka ljubezni in trdega dela.
Oglejte si še Uroševe fotografije!
