Gledališki dogodek leta je že v prvih mesecih novega leta povzročil trenutno najvidnejši slovenski odrski ustvarjalec, ki širi glas o sebi v marsikatero svetovno mesto. Gre seveda za Tomaža Pandurja, ki s svojo zadnjo predstavo Vojna in mir prihaja tudi v Evropsko prestolnico kulture. Ker Pandurjevo ...
Gledališki dogodek leta je že v prvih mesecih novega leta povzročil trenutno najvidnejši slovenski odrski ustvarjalec, ki širi glas o sebi v marsikatero svetovno mesto. Gre seveda za Tomaža Pandurja, ki s svojo zadnjo predstavo Vojna in mir prihaja tudi v Evropsko prestolnico kulture. Ker Pandurjevo gledališče gradi v največji meri na vizualnem, je skoraj nesmiselno opisovati njegove stvaritve z besedami, povzeti jih je mogoče le s širšimi pojmi, kot so genialno, pretresljivo, nagajivo, estetsko, megalomansko, … Kljub vsem razpoložljivim besedam ga najbolje opiše kar njegov lastni priimek, saj je razvil slogovno edinstveno gledališče. Zadnja stvaritev, ki se ji je posvetil, ponovno sega po velikih imenih evropske zgodovine, natančneje ruske. Romaneskno epopejo Tolstoja so od njenega nastanka na oder uspešno postavila le redka imena, saj delo o družinah in njihovih življenjih v času vojne in miru drsi iz rok vsakršnega interpreta. Kot je Pandur že dokazal, se ravno takšna dela najbolj primerna za njegov oder. Skoraj dvajsetčlanski igralski orkester iz več gledaliških hiš nam bo tako pripovedoval ne le o Rusiji v času Napoleonovih vojn, o ljubezni lepe Nataše Rostove, o tegobah in nesreči Andreja Bolkonskega, o Pierru Bezuhovu in številnih drugih likih, temveč bo skozi zgodbo govoril o široko obsegajočih pojmih in čustvih, ki jih zlahka prepoznamo tudi v svojem življenju. Pripoved oziroma epopeja, kot je že omenjeno, svojega sporočila ne gradi le skozi igralce. Pomagajo jim: dva scenografa, dva skladatelja, kostumografinja in oblikovalec luči. Tudi ti so najvidnejši ustvarjalci na svojem področju. Pod scenografijo sta se podpisala Sven Jonke in Nikola Radeljković, pod glasbo duet Silence − Primož Hladnik in Boris Benko, kostume pa je oblikovala Danica Dedijer. Ker je igra svetlobe in senc na odru pomemben odraz same tematike dela, je luči oblikoval Juan Gomez Cornejo.
