Verjela je, da bo ljubezen premagala vse ovire na njuni poti.
Hotela je, da ji reče, da noče, da gre. Da se bo bolj potrudil. Da bo našel rešitev in ji bo rekel, da je vredna tveganja, da je vredna spremembe. Želela je, da ji pove, da jo vidi v njegovem življenju.
Hotela je, da bi bil ob njej, da bi ji rekel ostani. Ampak ni bil. Ni je niti poskusil ustaviti, ko je odhajala. Ni se poslovil, niti je ni vprašal, ali je resnično hotela oditi ali je samo delovala iz jeze.
Ne ve, kaj jo boli bolj: to da se ni boril zanjo, ali to, da je ni poznal dovolj, da bi vedel, da včasih počne neumnosti, da bi od njega dobila samo malce več ljubezni.
Odšla je. Ni ji sledil, ni je vprašal še za eno priložnost. Zaprl se je vase in jo ignoriral.
V tistem trenutku je spoznala, da se nikoli ni boril zanjo. Vse je bilo po njegovo, kot je njemu odgovarjalo, ko je on imel čas. Nič od tega ni od njega zahtevalo truda in dovolila mu je vse to.
Naučila ga je, da je normalno, da ne zahtevaš ničesar v zameno … in nikoli ni zahtevala več, kakor je zmogel. Ni se mu bilo potrebno truditi. Molčala je, čeprav si je vedno želela več. Zdaj ve, da je bila to napaka, morala bi mu zaupati, da želi nekaj več.
Rekel ji je, da se ne bi smeli boriti za ljudi, ki se odločijo, da odidejo. A včasih se moramo boriti, da ljudje ostanejo v našem življenju. Moramo jim dati razlog, da ostanejo.
In želela si je, da ji da razlog, majhen znak, sporočilo, morda roko, ki bi jo potegnila nazaj v njegov objem.
Nameravala se je boriti zanj, dokler ni spoznala, da si nikoli ni želel biti v njenem življenju. Da se nima smisla truditi in iskati rešitve v boju, kjer je bitka že vnaprej izgubljena.
Verjela je, da če jo še ima rad, da se bo boril zanjo in da bo porušil vse njene zidove, strahove. Verjela je vanj. V njiju. V ljubezen.
Vse, kar si je želela je bilo, da bi se boril zanjo in ji pokazal, da jo ima rad.
