فايمار – من خلال الروكوكو وغوته إلى باوهاوس

A vsak izobražen Nemec nam bo vedel povedati, da je eno najpomembnejših nemških kulturnih središč mestece Weimar v zvezni deželi Turingija. Mesto z nekaj več kot 65 tisoč prebivalci ni ne največje, ne industrijsko najpomembnejše mesto Turingije, se pa zasluženo imenuje kulturni center, kar je potrdila tudi širna Evropa, ki je mesto leta 1999 razglasila za Evropsko kulturno prestolnico. Še dodatno potrditev pa je Weimar prejel s priznanjem Unesca, ki je na seznam svetovne kulturne dediščine uvrstil kar tri arhitekturne komplekse iz različnih obdobij. Pomembno vlogo, ki jo Weimar igra v nemški in svetovni zgodovini, letos zaznamujejo trije ljubileji: 250-letnica rojstva pesnika, filozofa in dramatika Friedricha Schillerja, 90-letnica ustanovitve umetniške šole Bauhaus in 90 let od nastanka Weimarske republike. Ti trije pomembni mejniki, ki jih bo Weimar praznoval letos, ilustrirajo raznolikost weimarske kulturne dediščine, a so le majhen delček dolgega seznama znanih ljudi in dogodkov, povezanih z mestom: v Weimar se je pred 300 leti preselil Johann Sebastian Bach in v mestu preživel devet zelo plodnih let, saj je v tem času napisal tri četrtine vseh svojih orgelskih del, ime najbolj znanega nemškega književnika Johanna Wolfganga von Goetheja priča o sijajnosti Weimarske klasične dobe, skladatelj Franz Liszt je bil nekaj let vodil dvorne glasbenike …

Navdih arhitektom
Mesto na robu Turinškega gozda pa ni pritegnilo le pesnikov in skladateljev, ampak je prav v njem 1. aprila 1919 Walter Gropius zasnoval šolo Bauhaus, najpomembnejšo šolo oblikovanja dvajsetega stoletja. Še danes dela predstavnikov Bauhausa veljajo za ikone mednarodnega oblikovanja v prejšnjem stoletju. Gropius Weimarja ni izbral po naključju, saj je v mestu že leta 1905 belgijski arhitekt Henry van de Velde ustanovil šolo umetnosti in obrti, vsi mojstri, ki so v šoli poučevali, pa so se zavedali velikega zgodovinskega pomena in kulturnega bogastva Weimarja. Leta 1925 je Bauhaus moral zaradi političnih pritiskov zapustiti Weimar, vendar so mojstri svoje delo nadaljevali v mestecu Dessau in pozneje v Berlinu vse do leta 1933, ko je nacistični režim šolo Bauhaus in njene revolucionarne ideje ukinil. A v času, ko je Bauhaus deloval v Weimarju, je Walterju Groupisu uspelo v majhnem nemškem mestecu zbrati skoraj vse najpomembnejše predstavnike avantgarde: Lyonel Feininger, Vasilij Kandinski, Paul Klee, Johannes Itten, Oskar Schlemmer in Laszlo Moholoy-Nagy so bili imenovani za mojstre, kar pomeni, da so poučevali na šoli.

Po poteh Bauhausa
Ob devetdesetletnici Bauhausa bo v Weimarju in bližnjih mestih Erfurt, Jena, Apolda in Gera potekala vrsta dogodkov, ki bodo osvetljevali razvoj in vpliv tega pomembnega sloga na današnji čas. Poleg vodenih ogledov mesta, ki se osredotočajo na bogato zgodovino Weimarja in med katerimi nam bodo lokalni vodiči svoje slavne meščane predstavili skozi anekdote, pesmi in zgodbe, seveda ne smemo zamuditi ogleda hiš, v katerih sta živela in ustvarjala Goethe in Schiller, in enega od biserov rokokojevske umetnosti v Evropi, Knjižnice vojvodinje Anne Amalie, ki je bila leta 2004 skoraj v celoti uničena v požaru, a pozneje izjemno skrbno prenovljena. Letos pa klasiki dodajajo avantgardo, saj organizirajo tudi sprehod, imenovan Po poti zgodnjega Bauhausa, ki se osredotoča na weimarsko obdobje mojstrov Bauhausa. Med sprehodom poleg stavb, v katerih so mojstri živeli, ljubitelji umetnosti obiščejo tudi najbolj znano vilo, zgrajeno v slogu Bauhaus leta 1923, imenovano Haus Am Horn, stavbo šole, v kateri je Bauhaus deloval in je še danes priznana univerza, ter seveda Muzej Bauhausa, ki hrani eno največjih zbirk obikovalskih dosežkov tega obdobja. Osrednja točka pomembne obletnice v Weimarju bo razstava Bauhaus med letoma 1919 in 1925 in njegov odnos do klasicističnega Weimarja, ki bo potekala med 1. aprilom in 5. julijem, gre pa za prvo predstavitev ideoloških korenin in izvora filozofije Bauhausa v tako velikem obsegu. Razstava bo v Muzeju Bauhausa, weimarskem Novem muzeju, Schillerjevem muzeju in Goethejevem muzeju. Potekale pa bodo tudi druge razstave, povezane z Bauhausom. Na primer v bližnjem spominskem parku Buchenwald na mestu, kjer je med drugo svetovno vojno stalo eno nabolj krutih nacističnih taborišč, se bodo spomnili Franza Erlicha, študenta Bauhausa, ki je bil zaprt v koncentracijskem taborišču, številne razstave in umetniški projekti pa bodo potekali tudi v vili Haus Am Horn in Nemškem narodnem gledališču.

Prenočišča znanih imen
Večina znanih osebnosti, ki so obiskale Weimar v zadnjih 300 letih, si je od dnevnih naporih odpočila v hotelu Elephant, ki je danes del ekskluzivne verige The Luxury Collection, v katero spada sedemdeset najbolj prestižnih hotelov po svetu. Žal je bil leta 1937 porušen, z njim pa tudi zgodovinska vinska klet, v kateri je Goethe pil Madeiro, a po renovaciji leta 1993 zopet sije v nekdanji slavi. V neposredni bližini Goethejeve hiše se nahaja manjši in manj prestižen hotel Am Frauenplan, ki pa slovi po svoji domačnosti in sobah, ki nosijo imena znanih prebivalcev in obiskovalcev Weimarja.
Seveda pa Weimar in Turingija ne slovita le po kulturi, ampak tudi po izvrstni nemški kuhinji. V skoraj vsaki restavraciji vam bodo z veseljem postregli s turingijsko klobaso in drugimi, predvsem mesnimi nemškimi specialitetami. Restavracija Zum Weissen Schwan (Pri belem labodu) stoji v neposredni bližini Goethejeve hiše in je edina v okolici, ki se lahko pohvali z Michelinovo zvezdico, ponuja pa izvrstno hrano, pripravljeno po zgodovinskih receptih, in bogato vinsko listo. Druga restavracija, ki se je specializirala v pripravi tradicionalnih receptov, je Elephantenkeller, restavracija hotela Elephant, hotel pa ima še eno restavracij,o Anna Amalia, kjer nam posrtežejo z novo italijansko-nemško kuhinjo. Če si želimo oddahniti od težke nemške hrane, je prava izbira kavarna Residenz, kjer lahko poleg kave poskusimo tudi lahka kosila, tortice ali pa ob kavi le prelistamo dnevno časopisje, prav tako, kot je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja to počela Marlene Dietrich, ko je bila študentka v lokalni glasbeni šoli. Weimar ne slovi po ravno razvpitem nočnem življenju, a vedno se najde zabava ali klub, kjer se zberejo nočne ptice, zato je najbolje prisluhniti lokalnim pogovorom v kavarni Residenz in se ob enih zjutraj, ko kavarno zaprejo, z domačini odpraviti na razburljivo odkrivanje nočnega Weimarja.

Če nam beseda Bauhaus do sedaj ni vzbudila drugij asociacij kot le nakupovanje v trgovskih centrih ali morda glasbo skupine z enakim imenom, potem moramo letošnje poletje obiskati Weimar in deželo Turingijo, kjer bomo ob številnih dogodkih in razstavah dodobra spoznali umetnost, arhitekturo, oblikovanje in slastno nemško hrano.