لماذا ترضى المرأة بعلاقة سيئة بدلاً من البحث عن الحب الذي تستحقه؟

Samo, da niso same.

Zakaj to počnejo? Zakaj pozabijo nase, na svoje potrebe in zahteve in pristanejo na karkoli, samo da bi bili ljubljene?

Kakšna ljubezen je to, če se izraža skozi slabo ravnanje, neodgovornost, nespoštovanje, sebičnost, izkoriščanje, čustveno odmaknjenost, nezvestobo?

Zakaj iz strahu sprejemajo drobtinice in tolerirajo slabo ravnanje?

Strah, da ne bodo same, strah, da ne bodo našle nekoga boljšega. Strah pred neznanim. Strah pred obsojanjem družbe, če se ne poročijo in ustvarijo družine. Strah pred nenehnimi novimi začetki.

Razhod dojemajo kot neuspeh. V razmerju tolerirajo slabo ravnanje tako dolgo, dokler ga ne morejo več ignorirati in ko so privedene do odločitve, da si rešijo lastno življenje.

Če temu ni tako, ostajajo v razmerju, dokler ne doživijo takšnega strahu.

In ko se razidejo, se še vedno sprašujejo, ali so naredile vse, da bi ohranile odnos. Težko vidijo in sprejmejo prednosti samote.

Ne razumejo, da lahko, ko so same, samske, naredijo spremembe in preobrate v življenju. Da lahko ugotovijo, kaj si želijo, razvijejo ljubezen do sebe in samospoštovanje. Si postavijo meje.

Se odločijo, da nikoli več ne pristanejo na strupen odnos. Pridobijo spoznanja, znanja in modrosti, ki jim bodo pomagala do bolj zdravih in izpolnjujočih odnosov v prihodnosti.

Vsak ima svoje platno, na katero lahko nariše skico svojega življenja, z novimi merili, kaj si želi in česa ne bo sprejel v naslednjem odnosu. Lahko spremeni svojo miselnost in prepozna moč, ki jo ima nad svojimi odločitvami. Odgovornost, ki jo ima do sebe ter svoje sreče in dobrega počutja.

Lahko se nauči ljubiti pod lastnimi pogoji. Izbere lahko spoštljivo ljubezen namesto katerega koli odnosa, in se tako izogne osamljenosti in občutkom neustreznosti.

Če zavrača sprejemanje slabega ravnanja, lahko začne sam sebe obravnavati bolje in se bolj ceniti, ter razumeti, da je biti sam bolje kot biti v slabem odnosu.