PicMonkey Collage
Kulturni izbor · film

Rimska umetnost je bržkone (najbolj) zaslužna za izjemen prispevek umetnosti zahodne kulture. To se je nadaljevalo skozi srednji vek s cerkveno umetnostjo in glasbo, danes pa so Italijani še vedno vodilni v svetu filmske umetnosti. Tlakovali so pot za vse filmske ustvarjalce, tako doma kot po svetu. Danes najbolj prepoznavni režiserji, kot sta Martin Scorsese in Francis Ford Coppola, so javno priznali, da so večni dolžniki tem neverjetnim italijanskim filmskih ustvarjalcem. Tukaj je deset najboljših italijanskih filmskih režiserjev vseh časov.

10. Roberto Benigni (1952)

Benigni je najmlajši na tem seznamu in verjetno najbolj znan mlajšemu občinstvu. Igral in režiral je tragikomedijo La vita è bella (Življenje je lepo, 1997), zgodbo o judu in njegovem sinu, ki končata v koncentracijskem taborišču. Film je bil nominiran za sedem oskarjev in Benigni je osvojil oskarja za najboljšega igralca ter oskarja za najboljši tujejezični film. Benigni je nato režiral še dva filma: Pinocchio (Ostržek, 2002) in La tigre e la neve (Tiger in sneg, 2005).
Filmi: Non ci resta che piangere (1984), Il piccolo diavolo (1988), Il mostro (1994), La vita è bella (Življenje je lepo, 1997), Pinocchio (Ostržek, 2002), La tigre e la neve (Tiger in sneg, 2005).

9. Sergio Leone (1929 – 1989)

Sergio Leone, najbolj znan po svojih špageti vesternih, je takorekoč izumil skrajni posnetk od blizu v vesternih. Leone se je rodil v filmsko družino, njegov oče je bil namreč pionir kina in njegova mati igralka. Pogosto je svoje skladatelje prosil, da glasbo za film napišejo vnaprej – glasbo je namreč nato vrtel med snemanjem filma, s tem pa je izboljšal nastop in učinkovitost svojih igralcev. Mnenje kritikov je bilo ponavadi deljeno, deloma zato, ker so bili špageti vesterni najprej obravnavani kot trivialni žanr. Danes je Leone opevan kot mojsterski režiser.
Filmi: Per qualche dollaro in più (Za dolar več, 1965), Il buono, il brutto, il cattivo (Dober, grd, hudoben, 1966), C’era una volta il West (Bilo je nekoč na Divjem zahodu, 1968), Once Upon a Time in America (Bilo je nekoč v Ameriki, 1984).

8. Pier Paolo Pasolini (1922 – 1975)

Pier Paolo Pasolini je znan po svojem šokantnem in kontroverznem zadnjem filmu Salò o le 120 giornate di Sodoma (Salo ali 120 dni Sodome, 1975), ki temelji na istomenski knjigi Donatiena Alphonsa François de Sade, znanega bolj kot markiz de Sade. Pasolini je kot režiser ustvaril neakšen pikareskni neorealizem, kjer je pokazal žalostno realnost (skrito, a konkretno), tega videnja skozi umetniško delo pa socialne ali politične sile niso imele interesa kazati javnosti. V svojih delih je režiser spodbujal tudi koncept “naravne svetosti”, ideje, da je svet sam po sebi svet in da ne potrebuje nobenega duhovnega bistva ali nadnaravnega blagoslova za dosego takšnega stanja. Pasolini je bil priznan komunist, homoseksualec in ateist. Leta 1975 so ga umorili.
Fimi: Accattone (Berač, 1961), Mamma Roma (1962), Il vangelo secondo Matteo (Evangelij po Mateju, 1964), Teorema (Teorem, 1968), Il fiore delle mille e una notte (Cvet tisoč in ene noči, 1974), Salò o le 120 giornate di Sodoma (Salo ali 120 dni Sodome, 1975).

7. Franco Zeffirelli (1932)

Medtem, ko mednarodna javnost toliko ne pozna Zeffirellija po njegovi filmski adaptaciji Romea in Julije leta 1968, ga pozna po mini seriji Jezus iz Nazareta (1977), ki jo še danes predvajajo v mnogih državah vsako veliko noč. V svoji mladosti je Franco Zeffirelli študiral umetnost in arhitekturo ter sodeloval z režiserji, kot so Vittorio De Sica, Roberto Rossellini in Luchino Visconti. Zeffirelli je med drugim dobro znan tudi po režiji oper v velikih svetovnih opernih hišah. Kritično je odobravan s strani gejevske skupnosti, saj podpira stališče katoliške cerkve glede homoseksulanosti (kljub dejstvu, da je gej tudi sam).
Filmi: Romeo in Julija (1968), Jezus iz Nazareta (1977), Storia di una capinera (1993), Jane Eyre (1996).

6. Roberto Rossellini (1906 – 1977)

Rossellini je eden najpomembnejših režiserjev italijanskega filmskega neorealizma, slog, ki je značilen za zgodbe o revnem, delavskem razredu, posnet na lokaciji ter pogosto pol nepoklicnih igralcev. Francois Truffaut (filmski kritik) je leta 1963 v eseju opozoril na vpliv Rossellinija v Franciji (zlasti med pripadniki vala Nouvelle Vague), ki je bil tako velik, da je bil v vseh pogledih “oče novega francoskega vala”. Roberto Rossellini se je poročil z Ingrid Bergman, rodila se jima je hči Isabella Rossellini, danes prav tako znana igralka.
Filmi: Roma città aperta (Rim, odprto mesto, 1945), Paisà (Paisa, 1946), Francesco, giullare di Dio (Frančišek, pevec božji, 1950), Stromboli, terra di dio (Stromboli, 1950), Europa ’51 (1952), Viaggio in Italia (Potovanje v Italijo, 1954), La Prise de pouvoir par Louis XIV (Vzpon kralja Ludvika XVI, 1966).

PREBERITE ŠE: Kultni filmi noir, ki si jih moramo ogledati

5. Luchino Visconti (1906 – 1976)

Visconti se je rodil v plemiški in premožni družini (v eni izmed najbogatejših v severni Italiji) v Milanu. Njegov oče je bil vojvoda Grazzano. Zaradi njegove vzgoje je bil Luchino tako velikokrat v stiku z vodilnimi v umetnosti tistega časa, kot sta Puccini in Toscanini.
Visconti je bil predvsem neorealist. Leta 1969 je bil njegov film La caduta degli dei (The Damned, 1969) nominiran za oskarja, kar pa mu je med drugim prineslo tudi mednarodni ugled. Dekadenca in razkošna lepota tega filma sta značilni za Viscontijevo estetiko in to je moč zaslediti v vseh njegovih filmih.
Filmi: Ossessione (Obsedenost, 1943), Senso (1954), Le notti bianche (Bele noči, 1975), Rocco e i suoi fratelli (Rocco in njegovi bratje, 1960), Il gattopardo (Leopard, 1963), Morte a Venezia (Smrt v Benetkah, 1971).

4. Vittorio De Sica (1902 – 1974)

Vittorio De Sica prav tako spada med neorealistične režiserje. Rodil se je v revščini in kasneje postal igralec. To ga je privedlo do tega, da ustanovi lastno podjetje, ki je večinoma predstavljalo lahke komedije. V tem času pa je srečal Luchina Visconti. Prav tako se je srečal s Cesarom Zavattini, sijajnim italijanski neorealističnim scenaristom in z njim začel dolgo sodelovanje. Njegov film La ciociara (Dve ženski, 1960), v katerem igra tudi Sophia Loren, je bržkone njegov najboljši.
Filmi: I bambini ci guardano (Otroci nas gledajo, 1944), Sciuscià (Čistilci čevljev, 1946), Ladri di biciclette (Tatovi koles, 1948), Umberto D. (1952), La ciociara (Dve ženski, 1960), Ieri, oggi, domani (Včeraj, danes, jutri, 1963), Matrimonio all’italiana (Poroka v italijanskem slogu, 1964).

3. Bernardo Bertolucci (1940)

Bernardo Bertolucci je z oskarjem večkrat nagrajeni režiser. Oskarja za najboljšega režiserja je prejel za svoj film The Last Emperor (Zadnji kitajski cesar, 1987), prvi zahodni film narejen na Kitajskem in o Kitajski. Oče Bertoluccija je bil pesnik in kot deček si je Bernardo želel po očetovih stopinjah. Bertolucci je oče številnih izjemno uspešnih filmov, vkjučno z Ultimo tango a Parigi (Zadnji tango v Parizu, 1972).
Filmi: Prima della rivoluzione (Pred revolucijo, 1964), Il conformista (Konformist, 1970), Ultimo tango a Parigi (Zadnji tango v Parizu, 1972), Novecento (1900, 1976), The Last Emperor (Zadnji kitajski cesar, 1987), Stealing Beauty (Plešem sama, 1996), The Dreamers (Sanjači, 2003).

2. Michelangelo Antonioni (1912 – 2007)

Michelangelo Antonioni je modernistični režiser, čigar filmi se štejejo kot najbolj vplivni filmi v filmski estetiki. Rodil se je v dobri družini lastnikov različnih zemljišč v severni Italiji. Z bratom sta večino otroštva preživela na prostem, kjer sta se igrala s prijatelji iz revnejših družin. Antonionijevi prvi filmi so imeli izjemen vpliv na umetniške filme, saj je bolj kot katerikoli drugi režiser spodbujal ustvarjalce, da raziščejo eliptično in odprto pripoved.
Filmi: L’Avventura (Avantura, 1960), La Notte (Noč, 1961), L’Eclisse (Eklipsa, 1962), Red Desert (Rdeča puščava, 1964), Blow-Up (Povečava, 1966), Zabriskie Point (Kota Zabriskie, 1970), Professione: reporter (Poklic: reporter, 1975).

1. Federico Fellini (1920 – 1993)

Fellini je dobro znan po svojem izrazitem slogu, kjer meša fantazijo in baročne slike. Velja za enega izmed najbolj vplivnih in spoštovanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja. Med fasističnim režimom Mussolinija sta bila Federico in njegov brat Riccardo del Avangurdiste, fasistične mladinske organizacije, ki se ji je moral pridužiti vsak mlad fant.
Fellini je v svoji karieri požel številne nagrade, vključno s štirimi oskarji, dvema srebrnima levoma, zlato palmo ter veliko nagrado na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi.
Filmi: La Strada (Cesta, 1954), Le notti di Cabria (Kabirijine noči, 1957), La dolce vita (Sladko življenje, 1960), Otto e mezzo 8½ (Osem in pol, 1963), Amarcord (Amarkord, 1973), La città delle donne (Mesto ženske, 1980).

cover-the-witch-hunter Filmski napovednik: Poslednji lovec na čarovnice Romantična komedija Some Kind Of Beautiful Filmski napovednik: Some Kind Of Beautiful (2015) Deadpool (2016) Filmski napovednik: Deadpool (2016) Drama By the Sea (2015) Filmski napovednik: By the Sea (2015) · ·