foto_scooter_live (2)
Kulturni izbor · glasba · V zraku · intervju

Po več kot 25 letih v Slovenijo prvič prihajajo nemški raverski velikani Scooter kot live bend in v polni odrski produkciji, s katero tresejo velike svetovne arene, stadione in festivale. Karizmatični frontman H.P. Baxxter in fantje iz zasedbe Scooter so prodali preko 30 milijonov albumov in singlov, prejeli več kot 80 platinastih in zlatih plošč, v anale pa so se vpisali s klasikami, kot so Hyper Hyper, How Much Is The Fish, Maria, Friends, Fire, Move Your Ass, I’m Raving, Fuck The Millenium, Nessaja, Harder Faster Scooter, Call Me Manana … Z njimi smo se na kratko pogovarjali o njihovi karieri, ki jih je iz komerciale povzdignila v ikone.

Ste iz Hamburga, kjer so začeli tudi Beatli in od koder je Solomun, aktualni kralj Ibize. Kaj počnete pri vas tako drugače, da štrlite iz povprečja?
Simon: Kaj pa vem. Imamo veliko dobrih didžejev, rabili pa smo kar nekaj časa, da je pri nas zrasla močna scena, ki je dala tudi veliko zvezdo.
Bastian: Hamburg ima v resnici zelo bogato glasbeno zgodovino, to je eno najbolj glasbenih nemških mest. Tam je delovalo veliko močnih založb in predvsem nemška hiphop scena, pa tudi zgodnji tehno in rave imajo močne korenine prav v Hamburgu. Predvsem pa so ti uspehi povezani s tem, da smo bili ob pravem času na pravem mestu.
H.P.: Rave kultura je bila v Hamburgu, kjer sem živel sredi 90. let, vseprisotna. Na britanskem radiu BFBS smo poslušali didžeja Steva Masona, na lokalne rave zabave pa je hodilo veliko britanskih vojakov, ki so bili nastanjeni v mestu. Najbrž so bili prav zato naši rejvi tako drugačni od tistih v drugih nemških mestih. Vsako večje mesto je imelo svojo sceno, ki so bile dokaj zaprte, skupno pa jim je bilo, da so vse sovražile skupino Scooter. A sovraštvo se otopi. Naučili smo se živeti z njim. Tam okoli leta 2012 so nas kar naenkrat vsi vzljubili.

Ste kdaj pomislili, da morda pa ste nekakšni Beatli tehno scene? Že v prvem desetletju delovanja ste nanizali trideset uspešnih singlov.
H.P.: Če povem po pravici, sploh ne razmišljamo kaj dosti o preteklosti. Takoj, ko izdamo kašno skladbo ali album (novega pričakujte ob koncu leta ali spomladi, op. p.), že začnemo delati na naslednjem projektu. Ustvarjalni proces v studiu se začenja vsak dan znova. Za spomine in poglede v preteklost bomo imeli dovolj časa na stara leta.

Iz česa se je pravzaprav rodil vaš značilen zvok, ki se v četrt stoletja niti ni kaj dosti spremenil?
H.P.: Bil sem v Tresorju in drugih ikoničnih klubih, a me ta minimalizem, temačnost in repetitivna glasba brez vokalov ni pritegnila. Bližja sta mi energija in vzdušje velikih dvoran in trenutek, ko na tisoče ljudi hkrati začuti isto energijo. Sporočilo rave gibanja je v marsičem nasprotovalo kulturi introvertiranih mulcev, ki so pred eksplozijo te evforije poslušali minimalistični tehno po temnih kleteh. Z rejvi pa je bila kar naenkrat znova dovoljena masovna histerija. Prva Parada ljubezni me je čisto navdušila. In Scooter vedno skuša sprožiti to evforijo. Danes razumem, zakaj so mnogi mislili, da smo bili mulci, ki jih je nek tehno producent izbral na avdiciji. Najbrž smo bili res videti tako. A bili smo resnični producenti in avtentičen bend. Skrivnost našega preboja in tega, da smo se tako dolgo obdržali na sceni, je v tem, da smo znali od prvega singla naprej evforijo rejva stisniti v štiriminutne komade: nagovarjanje, hrup in odmev s plesišča ter zvoki, ki jih lahko v živo slišiš le v veliki areni. Veliko naših hitov je prežetih z občutki živih nastopov, in to pritegne ljudi.

Vaši prvi hiti so bili v 90. letih prejšnjega stoletja življenje spreminjajoča izkušnja. Iti na Love Parade ali Mayday, videti Westbama in Scooterje je bilo nekakšno romanje. Se je plesna glasba medtem izpela, ali še lahko ponudi kaj podobnega?
H.P.: Mogoče. Ali pa tudi ne. Pred desetimi leti se je zdelo, da je vrhunec za nami, a v zadnjem desetletju je ta glasba in kultura osvojila najprej ZDA, zdaj pa se nad njo navdušuje še Azija in cene didžejev se merijo v stotisočih evrov, kar je bilo včasih nepredstavljivo. Dokler slišim dobre plošče in čutim na zabavah pravo energijo, ta scena ne bo umrla. Mi po 25 letih na odrih še vedno neznansko uživamo. Zame se v tem pogledu od eksplozije rejvov v zgodnjih 90. letih ni kaj dosti spremenilo.

H.P. Baxxter, vi ste nekakšen Billy Idol tehna, vsekakor pa mož z izjemno karizmo in eden najbolj prepoznavnih obrazov elektronske glasbe.
H.P: Vedno sem oboževal bende z močno odrsko prisotnostjo. Ko sem kot najstnik poslušal hard rock, sem oboževal Ritchieja Blackmora iz Deep Purple, ki je na vsakem koncertu uničil kitaro. Že takrat sem vedel, da je to naštudiran del šova, a to ni zmanjšalo navdušenja, ki sem ga čutil ob njegovem razbijanju. Ko pomislim, kakšno pirotehniko smo uporabljali na prvih turnejah, v primerjavi z današnjimi eksplozivnimi šovi, se le nasmehnem. Na neki točki smo za pirotehniko zapravljali več, kot smo lahko zaslužili z vstopnicami, a smo si to lahko privoščili, ker so šovi prodajali ogromne količine plošč. Vsak komad, ki smo ga izdali, je postal zlat ali platinast, potem pa so se začeli kar naenkrat prodajati še albumi. To se je seveda povsem spremenilo, na srečo pa se je tudi pirotehnika pocenila in se nam pri tem ni treba zadrževati.

Zdaj mi boste morali oprostiti, ampak moram priznati, da sem Scooter vedno dojemala kot nekakšen velik rave cirkus, a na neki točki so resni elektronski producenti in didžeji začeli priznavati vaš prispevek in vas sprejeli. Včasih so vihali nos nad vami, danes greste lahko v Berghain in ste tam domači. Še Pan-Pot in Modeselektor pravijo, da bi brez zadržkov kaj posneli z vami.
Michael: Ko smo pred leti nastopili v Berghainu, so prišli na naš nastop številni didžeji, ki so nas včasih iskreno sovražili. Ta odnos se je čisto spremenil. In to razumem. Ko je Scooter leta 1993 treščil na sceno, sem bil eden tistih didžejev, ki jim je bila veliko bližje alternativna klubska scena kot pa veliki rejvi. Staroste tehno scene v Berlinu in Frankfurtu niso bile ravno najbolj navdušene, ko so to glasbo pograbile velike založbe in jo popeljale na MTV in Vivo. Scooter je bil v tem pogledu komercialen bend, ki je skomercializiral elektronsko glasbo. Po vseh teh letih pa je prerasel v ikono.
Bastian: Ni prav veliko skupin, ki so v špici več kot 25 let.
Michael: Sploh pa, ali smo res delali tako zelo drugačno glasbo kot ostali? Tudi večina velikih didžejev, vključno s Carlom Coxom, je ustvarjala in vrtela hitro rave glasbo. Sven Vath prav tako. Ali pa vaš Umek.

Michael, kdaj in zakaj sta se s H.P.-jem odločila nastopati tudi z DJ-seti?
Michael: Pred kakšnimi petimi leti. Ko gremo na turnejo kot bend, to ni poceni, zato nastopamo v velikih dvoranah, v manjših prostorih pa se to ne izide, si nas pa ljudje želijo tudi v manjših krajih. Za ta namen sva postavila H.P. Baxxter DJ-set, v katerem s H.P.-jem vrtiva glasbo, ki nama je všeč, vmes je tudi nekaj naših hitov, on pa zagrabi tudi za mikrofon. Začelo se je kot eksperiment, ker sva želela obnoviti stik s klubsko sceno. Nenazadnje se je Scooter rodil iz tega, da smo hodili na rejve, vmes pa je zrasel v stadionski bend, zato moramo skrbeti, da ne izgubimo stika z bazo, iz katere izhajamo. Ni naključje, da so bolj kot ne vsi člani, ki so se zvrstili v skupini, didžeji, tudi Bastian, ki je v bend prinesel novo svežino.

Je energija na teh nastopih zelo drugačna?
Super je, je pa seveda drugačna, saj zavrtiva le nekaj naših skladb, ostalo pa je glasba drugih producentov. Celoten koncept je drugačen: vse skupaj traja uro in pol, bolj je podobno temu, kar recimo delata David Guetta ali Armin van Buuren, na koncu pa seveda H.P. Vedno zagrabi mikrofon in odpoje tudi nekaj naših hitov. Ljudje to enostavno hočejo. Ni pa to koncert skupine Scooter, kjer vse temelji na naši avtorski glasbi in živi izvedbi.

Katera skladba skupine Scooter je povezana z najlepšimi spomini?
Bastian: Za mene je to Ramp! (The Logical Song). S to pesmijo so povezani nekateri moji zelo intimni spomini, pa tudi na odru je vedno odlična energija, ko jo izvajamo. Pa zaključek Endless Summer je čista koncentrirana energija.
Simon: Meni je verjetno najbolj všeč Hyper Hyper, ker me spominja na moja raverska leta ter čas, ko sem začel nastopati kot didžej in odkrivati vso to čudovito plesno glasbo. Spomin na čase, ko je elektronska glasba prišla iz podzemlja in se razcvetela v obliki množičnih ravov.
H.P.: Jaz pa bom rekel J’adore Hardcore, ker je tako močna, energična skladba.

Vaš zadnji singel je God Save The Rave. Je to čisto po naključju tudi himna brexita?
Bastian: Oh, ne. (smeh) Skladba je nastala na delavnici, ki smo jo pripravili z različnimi mladimi ustvarjalci. To idejo je predstavil dunajski duet Harris & Ford, H.P.-ju je bila takoj všeč in smo jo v studiu skupaj razvili v skladbo, ki sledi zvoku skupine Scooter. To ni bilo lahko, saj H.P ni želel preveč spreminjati njunega komada, ki pa je bil zvočno precej daleč od naše glasbe.
Michael: Njuna skladba je bila zelo preprosta in smo se kar namučili, da smo ohranili duh izvirnika in ga hkrati povsem spremenili.
Bastian: Na koncu je bistveno, da smo z izdelkom vsi zadovoljni, da se lahko vsi poistovetimo s to pesmijo, da je naša. V studiu smo se drli eden na drugega, da smo našli kompromis, ko pa stojimo na odru in vidimo odzive ljudi, smo zadovoljni, ker vidimo, da nam je uspelo.

Imate kakšno sporočilo za navijače, ki bodo prišli na vaš ljubljanski nastop 30. oktobra?
Bastian: Glede na to, da prihajamo na prvi nastop v vaše kraje, bi poudarili, da se pripravite na res udaren šov. Koncept je res močan in energičen, to enostavno moraš doživeti. In tisti, ki so ga že, se radi vračajo na naše nastope. To je posebno doživetje.



kurt-cobain-nirvana-mtv-unplugged-e3627468-cb34-46be-a8ce-39d305a356d7 To je presenetljiva playlista, ki jo Rolls Royce uporablja za nastavitev ozvočenja GM-1200x600 Grajska muzika 2019: povezovanje klasične in popularne glasbe WEB-Metronomy Koncert: Metronomy prihajajo v Ljubljano z novim albumom v žepu (marec / 2020) DSC_0276 Koncert: italijanski kralj bluesa Zucchero se vrača na slovenske odre / november 2020 · ·