joanna-nix-jtCA_9bwNBQ-unsplash (1)
V zraku · odnosi

“Verjamem v velike ljubezni, ki te lahko spremenijo do te mere, da te ne prepozna niti lastna mati.”

V resnici verjamem v tiste velike, pravljične, ljubezni, a govorim in obnašam se tako, kot da v ljubezen SPLOH ne verjamem. Nimam resnih romantičnih pričakovanj, ne prosim, da se zame z neba sklati zvezde. Sem ena tistih redkih, ki ima rada tradicijo, a ki tudi meni, da monogamija ni nujna.

Kljub temu verjamem v velike ljubezni …. ker sem jo imela.

Imela sem OGROMNO ljubezen. To je ljubezen, ki te prežema. Ljubezen, za katero sploh ne moreš verjeti, da obstaja in da je prišla ravno do tebe. O njej so napisani romani, zanjo so napisane skladbe. To je tista ljubezen, ki te uči o stvareh, za katere nisi vedel da obstajajo, ljubezen, ki ti daje neskončno več, kot potrebuješ.

To je LJUBEZEN TVOJEGA ŽIVLJENJA.

Če boste imeli srečo, boste spoznali ljubezen svojega življenja. Z njo boste, se od nje učili, ji predali dušo in telo ter dovolili, da vas spremeni do te mere, da vas niti lastna mati ne bo prepoznala. Ta izkušnja je edinstvena. A se dogaja le redko.

A česa v pravljici o takšni ljubezni nikoli ne boste prebrali, je, da včasih srečamo ljubezen svojega življenja, a je ne uspemo zadržati. Z njo se ne poročimo, gledamo jo v naročju druge ženske ali drugega moškega, ali še huje: iz naših rok jo iztrga smrt.

Zaupala vam bom skrivnost: ljubezen NE premaga vsega! V resničnem življenju ne rešuje nerešljivih težav, ne premaga bolezni, ne premika gora …

Ne moremo se držati ljubezni svojega življenja kot otrok krila, saj na koncu dneva ljubezen ni vse, kar obstaja, in ni edina stvar, ki je pomembna. Morda si mi želimo majhno hiško na samotni lokaciji in tri otroke, on pa mestno življenje in kariero. Mi bi raziskovali svet, a njemu je najlepše doma. In prav zato je včasih največja, najradodarnejša poteza v življenju, da ljubezen svojega življenja izpustimo.

In če se naša pravljica ne zaključi z besedami “in živela sta srečno do konca svojih dni”, to še ne pomeni, da ta ljubezen ni bila vredna. Nekdo nas namreč lahko v enem letu ljubi s takšno močjo, kot nas nihče drug ne bo v petdesetih letih. Nekateri nas lahko v enem dnevu naučijo več stvari, kot nas bodo drugi v celem življenju.

Zakaj bi torej zdaj omalovaževali naše velike ljubezni? In zakaj danes obupno iščemo druge “velike ljubezni”, nekoga, ki bi jo nadomestil, nekoga, ki bo boljši?

Morda bi morali biti hvaležni, da smo takšno ljubezen sploh spoznali. Da smo jo lahko izkusili. Nekateri namreč v svojem življenju NIKOLI ne srečajo niti ene velike ljubezni!

blake-carpenter-mn7szzuvoJM-unsplash 10 znakov, da še vedno ljubi bivšo, tebe pa ima zato, da se zamoti candice-picard-_zVwgzTbW2s-unsplash Življenje je prekratko, da ga bi zapravljali za ljudi, ki iz vas izsesajo srečo oleg-ivanov-V9zRC3dvo1U-unsplash Ni me strah biti sam … bojim se biti v enostranskem razmerju! joelvalve-mwGXxrNE4Cc-unsplash (1) 12 razlogov, zakaj stare duše tako težko najdejo ljubezen · ·