V poletnih mesecih ulice oživijo in nanje se vrnejo umetniki z vseh vetrov. Ulična umetnost ima svoj čar; kot pravijo umetniki, je ulica razburljivejša, bolj energična in spontana od dvorane, več je prostora za improvizacijo, za interaktivnost, za nepredvidljivost.
Ulično gledališče je najstarejša oblika gledališča, tovrstne predstave segajo že v antični čas, za zabavljače pa je bila to pred prihodom radia in televizije najpogostejša oblika zaposlitve. Akrobati, živalski triki in čarovniški triki, klovni, komedija, ples, petje, igra z ognjem, magija, živi kipi, poezija, proza, slikanje, teater in še mnogo več se dogaja na ulici.
Od ulice do zvezd
Ulica je bila začetek za mnoge slavne umetnike, med drugim se je na ulici začela zgodba najbolj znanega cirkusa Cirque de Solei, njihov ustanovitelj Guy Laliberté je, potem ko je fakulteto obesil na klin, prepotoval Evropo kot ljudski potujoči glasbenik. Med popotovanjem se je naučil še požiranja ognja, in ko se je vrnil domov, se je posvetil cirkuški umetnosti. Sprva skupina uličnih umetnikov se je sčasoma preoblikovala v prave cirkusante, dodali so emocionalno živo glasbo od začetka do konca predstave, vseskozi so zavračali idejo ringa in cirkuških živali – in danes veljajo za svetovno cirkuško atrakcijo, najboljše od Cirque de Solei pa naj bi doživeli v Las Vegasu.
Gigantske lutke, na katere čaka ves svet
Če se je sčasoma Cirque de Solei preselil z ulice v notranjost, pa med skupinami, ki so začele in tudi ostale na ulici nosi posebno mesto francoska Royal de Luxe. Ta ulična lutkovna skupina vedno znova preseneča v pravem in prenesenem pomenu – z velikimi zgodbami. Royal de Luxe je mistični teater, podjetje inovatorjev, kaskaderjev, poetov, ki ga vodi Jean-Luc Courcoult. Začelo se je leta 1979 v provansalski Aix-en-Provence s prvo produkcijo. Igralci so bili prepričani, da je lažje uspeti na ulici, kot pa zvabiti gledalce v zaprt prostor, zato so predstavo igrali na odprtem. Niso se ustavili tu, že naslednje leto so pripravili novo ulično presenečenje, pripravljajo pa jih še danes. Z izbranimi predstavami sporočajo, kako pomembni so urbana kultura, objekti iz modernega življenja in neortodoksnost. Leta 1993 so naredili na primer zanimivo predstavo The Traffic Jams (prometni zastoji), v kateri so uporabili dvajset vozil, na strehah katerih so se dogajale zanimive scene, vozila pa so krožila po mestih v prometnih konicah. S to produkcijo je skupina želela zabavati občinstvo tudi med zapolnjenim vsakdanjikom. Lotevajo se tudi nenapovedanih predstav presenečenja, brez napovedovanja in oglaševanja. Leta 2006 se je na londonski ulici pojavil ogromen sod. Ljudje so se zbirali okoli njega, klicali policijo in domnevali celo, da gre za bombo. Naslednji dan je iz soda priletela ogromna lutka lesene deklice, nato pa se je začela odvijati predstava skupine Royal de Luxe, v katero je vstopalo vedno več elementov. Danes skupina po vsem svetu velja za prvovrstne, težko pričakovane ulične umetnike. V lanskem letu je bila prava uspešnica predstava Morska odisejada, ki si jo je od 20. do 22. aprila v Liverpoolu ogledalo več kot 800.000 gledalcev. To pa je že številka, ki jo je težko pospraviti v teater ali gledališče. Še ena ulična skupina, vredna omembe, je britanski Natural Theatre Company, ki spravlja ljudi v smeh že preko štirideset let, v več kot osemdesetih državah. Gre za, kot sami zase pravijo, absurdno vrsto uličnega gledališča z najmanj sto karakterji in scenariji. Svoje karakterje več kot odlično postavljajo v nadrealistične situacije, za kar so prejeli mnogo nagrad, lani med drugim nagrado bath na področju umetnosti.
Ulični festivali, ki jih ne gre zamuditi
Za vse ljubitelje ulične umetnosti so ulični festivali zagotovo najboljši način sprostitve. Večinoma tovrstni festivali pripotujejo v mesta v poletnih mesecih. Vsako leto se julija v toskanski Certaldo zgrnejo lutkarji, klovni, komedijanti, akrobati, čarovniki, iluzionisti, požiralci ognja, plesalci, glasbeniki in igralci. V starem mestnem jedru se namreč dogaja Mercantia, vsakoletni festival ulične kulture, ki velja za enega najboljših evropskih festivalov ulične umetnosti. V francoskem mestu Aurillac se konec avgusta zberejo najboljše gledališče ulične skupine na tridnevnem festivalu, ki že od leta 1986 privablja obiskovalce in se v teh dneh spremeni v pravo prestolnico uličnega gledališča. Kulturna svoboda in bogastvo privabita v mesto vsako leto več kot 130.000 obiskovalcev. Eden od najstarejših festivalov uličnega gledališča se dogaja v Krakovu. Glavni trg in ostale točke postanejo prostor izražanja tako tradicionalnega gledališča kot sodobne umetnosti. Najboljše od britanske ulične umetnosti pa lahko vidimo na vsakoletnem avgustovskem festivalu SIRF v mestu Stockon, katerega ulice postanejo cirkus, teater, plesišče in koncertni oder. Če se za konec ozremo še bližje k nam: konec julija in v začetku avgusta se Gradcu odvija festival uličnega gledališča La Strada, ki vrača ulico ljudem in vse mestne kotičke za nekaj dni spremeni v pravo gledališče, kjer obiskovalce na vsakem koraku čaka nova zgodba. Kot pravo ulično skrivnost, evropski zaklad pa splet omenja mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica.
O ulični kulturi pri nas
V Sloveniji se je kultura uličnega gledališča začela z Ano Monro, ki je lansko leto praznovala že tridesetletnico delovanja, znotraj nje pa je Ana Desetnica lani dopolnila petnajst let. Ana Desetnica je iz festivala dveh mest, Ljubljane in Maribora, postala vseslovenski festival, na svoje ulice in trge so jo povabila tudi ostala mesta, privablja pa umetnike in gledalce od vsepovsod. Tudi letos, ko nas obišče Ana, lahko pričakujemo, da bo v mestih živahno, kulturno in zabavno.
