Primož Jeza è architetto, professore assistente presso l'Accademia di Belle Arti e Design, Dipartimento di Disegno Industriale, e docente presso la Facoltà di Architettura. Ad oggi, ha realizzato più di 50 progetti nel campo dell'architettura e dell'interior design e ha preparato le scenografie per più di 40 cortometraggi e promozionali. Le sue opere sono state esposte in numerose mostre personali e collettive in tutto il mondo (Lubiana, Mosca, Belgrado, Lisbona, Parigi, Londra...), e nel 2008 ha anche pubblicato un libro dal titolo Interior Primož Jeza/9+1, dove ha presentato i 10 progetti più apprezzati nel campo dell'interior design degli spazi pubblici. Oggi, il suo progetto per la sedia Nico Less è tra gli otto finalisti provenienti da tutta Europa al concorso DesignEuropa organizzato dall'Ufficio dell'Unione europea per la proprietà intellettuale (EUIPO). I vincitori del premio saranno annunciati durante una cerimonia il 27 novembre a Varsavia, e teniamo le dita incrociate affinché Primož e la società Donar portino a casa il premio scintillante. Abbiamo avuto una breve conversazione con Primož e ammettiamo che ci ha davvero impressionato con il suo modo di pensare.
Najprej iskrene čestitke za mesto finalista med osmimi najboljšimi iz vse EU na natečaju DesignEuropa. To seveda še zdaleč ni prva nagrada za vaše delo ali priznanje za vaš talent, a o tem pozneje. Kaj bi nam lahko zaupali o stolu Nico Less, kandidatu v kategoriji malih in novo ustanovljenih podjetij za nagrado DesignEuropa, kar morda niste zaupali še nikomur drugemu?
Hvala za čestitke. Ne vem, če smo to že zaupali medijem, a stol je bil narejen čisto na koncu delovnega procesa, kot dodatek k dvema drugima stoloma. Zanj smo porabili najmanj časa. Nico Less je namreč redukcija stola Nico v smislu materiala, forme, a ne funkcionalnosti. Slednjo smo s podnožjem tipa »sanke« še izboljšali.
Pomembno je poudariti, da ima stol tudi družbeno odgovorno sporočilo in je narejen z mislijo na prihodnost. Oblikovali ste ga v 2015. Bi ga danes oblikovali drugače?
Ne. Danes bi ga oblikovali popolnoma enako.
Za vami je že več kot 50 projektov in dizajnov s področja arhitekture in notranjega oblikovanja, več kot 40 scenografij za promocijske in kratke filme. Od kod vam neusahljivi vir navdiha? Kaj vas najbolj navdihuje?
Še vedno me najbolj navdihuje duh časa, v katerem živimo. Vsakodnevni dosežki znanosti, npr. nova dognanja genetike, novih tehnologij, motivirajo moj običajni delovnik. V studiu velikokrat začnemo dan s pogovorom ali ogledom videovsebin: kaj je nekdo izumil, naredil, uprizoril … Tudi sicer na stvari, ki jih oblikujemo, sprva gledamo nekoliko širše, sociološko. Fino nam je ustvarjati stvari, ki poskušajo biti netrendovske, a to ne pomeni, da niso v duhu časa. Na oblikovanje gledamo kot na družbeno odgovorno delo. Ni nam blizu korektnost, konservativno razmišljanje in distanca do eksperimenta. Vedno iščemo nove in boljše rešitve, ki so na področju produktnega oblikovanja veliko lažje uresničljive kot v arhitekturi. Trenutno je pri nas slednja v nekem čudnem razcvetu korektnosti. Nič eksperimenta, pravih vizij, samo preverjene rešitve. Predstavljajte si, da bi kirurgi še vedno uporabljali iste tehnike kot pred 100 in več leti. Biti arhitekt med drugim pomeni biti tudi raziskovalec, ki je sposoben pogledati naprej, ceniti dosežke preteklosti in se zavedati tega trenutka.
Vaše delo je nedvomno priznano, omeniti velja študentsko Plečnikovo priznanje, priznanje rektorja Univerze v Ljubljani za vaše umetniške dosežke in dosežke v arhitekturi, stol Nico Less je dobil tudi nagrado Red Dot Award: Product Design 2016. Na katerega od vaših projektov pa ste sami najbolj ponosni, v katerem ste pustili največ duše?
Verjetno prvega projekta nikoli ne pozabiš. To je bil v mojem primeru Orto bar. Pozneje so interierju dodali še nadstropje in prostor ob njem, a pri tem nisem sodeloval. Prvotni del Orto bara je danes še po 24 letih praktično enak kot v času otvoritve. To je znak, da sta investitorja vedela, kaj hočeta, in jaz, kako bom to oblikoval ter realiziral. Sicer je pa zares težko ovrednotiti, v katerem projektu pustiš največ duše.
Prepričani smo, da marsikdo ne ve, da ste imeli v srednji šoli tudi svoj bend in izdali kar 3 albume. Ste morda najprej želeli glasbeno kariero?
Svoj prvi bend sem ustanovil v sedmem razredu osnovne šole. Kot srednješolec pa sem noro užival v delu s svojim bendom The Sfinkter. To je bil elektro dark duo. Zadnji album oz. projekt sem še za časa srednje šole posnel kot član benda Marka Breclja. Z njim sem šel še na kratko turnejo po Jugoslaviji, kar je bila nepozabna izkušnja. Kot bivši frontman skupine Buldožerjev je bil Brecelj v tistih krajih velika zvezda in temu primerno so nas tudi obravnavali. Nato so me pri osemnajstih vpoklicali v vojsko. Od takrat dalje se ne ukvarjam več z glasbo, in če sem iskren, bi me glasbena kariera dolgočasila. Da sem imel možnost odraščati z ustvarjanjem glasbe, pa je zame z današnjega zornega kota neprecenljivo.
Arhitektura se je torej izkazala za pravo ljubezen. Glasba je najbrž še vedno močno prisotna? Vaš je konec koncev tudi legendarni Orto bar. Naključje?
Glasba bo vedno prisotna, vendar na drugačen način. Arhitektura oz. poklic arhitekta ti omogoča širok diapazon ustvarjanja, kar je v bistvu idealno za ljudi, ki nimajo oz. nočejo imeti enega fokusa. Sam se projektov še vedno lotevam integralno in pri oblikovanju uporabljam enak način strukturiranja ter kompozicije, kot sem ga pri ustvarjanju glasbe.
Verjetno mi je bilo zato oblikovanje Orto bara ali npr. Kluba Propagande lažje kot nekomu, ki ni bil tako vpet v glasbo.
Kaj se pa trenutno dogaja v vaši glavi, nastaja kakšen nov projekt?
V studiu trenutno razvijamo več projektov. Od interierja poslovne zgradbe, družinske vile, mobilnih bivalnih enot, dvoseda … To so projekti, ki so si tako po merilu, funkciji ter obsegu popolnoma različni. In ravno ta pestrost nam daje poseben užitek.
Nagrado za življenjske dosežke bodo na razglasitvi nagrad EuropaDesign podelili Hartmutu Esslingerju, nemškemu industrijskemu oblikovalcu, čigar svetovna poklicna pot je trajala pet desetletij. Kako dobro ga poznate, je morda vaš navdih in kaj vas je pri njem najbolj navdušilo ali vas navdušuje?
Poznam ga zgolj po njegovih delih, ki so skrajno likovno izčiščena, funkcionalna in hkrati polna emocij. Perfekten oblikovalec, ki še ni rekel zadnje. Njegovi izdelki so dizajnerske ikone in verjetno navdihujejo vse, ki imajo afiniteto do oblikovanja.
Kaj bi na srce položili mladim arhitektom in oblikovalcem, ki si želijo uspeti?
Naj si ne želijo uspeha, ampak finih projektov.
Stol Nico Less
Stol Nico Less je preprost, a edinstven stol iz recikliranega filca (70 odstotkov filca prihaja iz recikliranih plastenk). S kombinacijo toplote in pritiska so dosegli obliko udobnega stola, che fa prilagaja obliki človeškega telesa. Stol se zlahka kombinira z različnimi barvami, prav tako pa je preprost za skladiščenje, saj se lahko stoli zložijo drug na drugega.
Stol je nastal kot poklon slovitemu industrijskemu oblikovalcu Niku Kralju in je tako ključni izdelek slovenskega podjetja Donar, ki je odlično zasidrano na trgu pisarniškega in domačega pohištva. Majhno podjetje poudarja ergonomsko kakovost svojih izdelkov, več kot dve tretjini vseh zalog pa izvozi v tujino.
Komisija za nagrade DesignEuropa ceni pozornost, ki je bila namenjena družbeno odgovornemu in trajnostnemu oblikovanju in ustvarjanju izdelka, ki je preprost za uporabo, hkrati pa ima značilno osebnost.
Progetto: Primož Jeza Studio: Primož Jeza, sodelavca: Diana Savković, Dušan Sekulić
Proizvajalec: Donar, d. o. o.
Maggiori informazioni:
primozjeza.com
donar.si
euipo.europa.eu
