“Mama, namaži mi kruh.” Se spomnite svojega otroštva, ko smo imeli tako malo, a smo bili tako srečni?

Zadnjič posodobljeno: :

Ste odraščali v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja? Se spomnite, da smo ...

… igrali gumitvist, skrivalnice, med dvema ognjema, se vozili s kotalkami, vrteli hulahop obroč, se igrali s plastičnimi pištolami, risali po asfaltu …

Pustili so nas, da se igramo ves dan, pod enim pogojem – da se vrnemo na kosilo ali večerjo oziroma, da smo doma takoj, ko se stemni.

Pogosto smo namesto kosila prosili, da nam starši namažejo kos kruha, ki smo ga jedli z umazanimi rokami, vendar to nikogar ni motilo.

Vozili smo se z kolesi, se igrali v peskovniku, metali frnikole … Igrali smo se na dvoriščih, na ulici, v naravi, ne pred računalnikom.

Padli smo, se ranili, zlomili kosti, izgubili kakšen zob, vendar nikoli ni bilo nobenih pritožb. Nihče drug ni bil kriv. Samo mi, in zaradi tega smo včasih dobili “eno vzgojno” po ta zadnji, čeprav nismo bili nič krivi.

S kolesom ali peš smo odšli k prijatelju, pozvonili na vrata ali pa preprosto vstopili nenapovedano. Hišna vrata se niso zaklepala, tudi ponoči smo se lahko brez strahu vrnili domov.

Zbirali smo značke, serviete, sličice iz žvečilne gumijev, Živalskega kraljestva, figurice iz Kinder jajčk, Pez bombone, ovitke od čokolad, ki smo si jih potem izmenjevali s prijatelji za tiste, ki so nam manjkali.

Igrali smo se na dvoriščih, na ulici, v naravi, ne pred računalnikom.

Ko smo se vozili s kolesom, nismo imeli čelad, niti ščitnikov za kolena ali komolce.

Pili smo vodo iz pipe ali tam, kjer smo jo našli – ni bilo plastenke z vodo.

Več ur smo izdelovali avtomobilčke iz škatel, desk in cevi. Srečen si bil, če si imel prijatelja, ki je imel kolo, da te je vlekel na vrh hriba, kjer smo se spomnili, da nimamo zavor! Po nekoliko padcih smo našli rešitev problema – zaustavljali smo se s trkom v drevo ali kup zemlje. V tem času ni bilo gostega prometa.

Jedli smo vse, kar je prišlo pod roke. Pili sladke sokove, vendar nismo imeli težav s težo, ker smo preživeli dneve v teku in igranju.

Ena Coca-Colo smo si delili vsi (ko smo imeli dovolj denarja, smo si lahko kupili litrsko steklenico ) ter pili iz iste steklenice in nihče ni umrl.

Nismo imeli mobilnih telefonov, pisma so se pošiljala po pošti. Srečevali smo se osebno, ne virtualno.

Nismo imeli igralnih konzol, mp3-jev, Nintendo 64, Xboxov, video iger, številnih kanalov na TV-ju, domačega kina, klepetalnic, digitalnih fotoaparatov, interneta, Instagrama in Facebooka …

Pisma in razglednice so se pošiljala po pošti, fotografiranje pa je bil poseben dogodek. Na ta dan smo oblekli najlepše obleke in nove sandale, potem pa čakali dva tedna, da se slike razvijejo.

Lepota je bila v negotovosti, v pričakovanju. Sodobna možnost brisanja fotografij omogoča, da na fotografiji izberemo nasmeh, vse ostalo pa zavržemo. Zakaj? Saj so tudi ostali trenutki dragoceni.

Imeli smo prave prijatelje. Nekateri so imeli slab učni uspeh in so morali preprosto ponavljati razred, če se niso dovolj učili. Nihče ni šel k psihologu ali pedagogu. Leto se je obrnilo in vsi so dobili novo priložnost.

Imeli smo svobodo uspeha in neuspeha, odgovornost. In naučili smo se, da izbiramo. Imeli smo tako “malo”, vendar smo bili tako zelo srečni!

Z vami od leta 2004

City Magazine od leta 2004 ustvarja vsebine za urbanega nomada, ki želi dobro in hitro informacijo. Ustvarili smo preko 30.000 spletnih prispevkov in 250 tiskanih izzidov!

Več zgodb
McDonalds ima čudovit božični oglas, ki te spodbudi k razmišljanju!