Nogometno svetovno prvenstvo vsak dan ustvari toliko različnih zgodb, da se je včasih kar težko dokopati do tistih najbolj zabavnih, najbolj žalostnih in najbolj šokantnih. So kot stvari v ženski torbici, vemo da so tam, a jih je težko najti. In prav take smo izbrskali.
Četudi ste zamudili ‘director’s cut’ verzijo (beri bili priča zgodbi), bodo ti koščki dobri kot košček tablice čokolade. Tudi če niste pojedli celo, ste zaužili vso njeno kvaliteto in s temi koščki zgodbe bo enako. Njen crème de la crème.
Ko se prepoved seksa izjalovili
Kar nekaj reprezentancam je bilo za čas mundiala prepovedano predajanje mesenim užitkom, z namenom, da ostanejo osredotočeni zgolj na igro na nogometnih igriščih in ne tudi igro med rjuhami. A prepoved seksa z izjemo Kostariki (ta je trajala do uvrstitve v izločilne boje) ni pomagala prav nikomur, saj je tako Mehika, Nigerija kot Bosna in Hercegovina že spakirala svoje kovčke. Zanimivo, brazilskim nogometašem seksa niso prepovedali, so pa jim prepovedali orgije. Morda jim ravno zato igra ni in ni stekla vse do četrtfinala (ko se je selektor Scolari odločil za drugačen psihološki pristop) in bi zaradi brzdanja strasti zunaj igrišča sloves s prvenstva skorajda prišel prezgodaj. »That’s what she said« (»To je ona rekla«). A če bi vedeli kaj jih čaka proti Nemčiji, bi danes morda raje podpisali poraz že proti Kolumbiji.
Pohlep ganske reprezentance podlaga za hollywoodski film
Afrika se s tega svetovnega prvenstva vrača z mešanimi občutki. Na eni strani sta Alžirija in Nigerija, ki sta se prebili med 16 najboljših in v izločilnih bojih nudili dostojen upor, na drugi pa Kamerun, ki vse bolj kleca pod bremenom nameščanje izidov, in izsiljevalska in rezultatsko enako neuspešna Gana. Ta se je domov vrnila ekspresno, čeprav je zatresla hlače Nemcem, toda lahko bi se še bolj ekspresno, saj je grozila z bojkotom tekme če ji država pred dvobojem ne izplača bonusov v gotovini. Posredovati je moral sam predsednik, ki je v obubožani državi napraskal 3 milijone dolarjev in jih poslal ne na račune igralcev, pač pa na letalo za Brazilijo. Film bo verjetno govoril o kurirju, ki mu bodo za malce več drame ‘podtaknili’ kakšno tragično afriško zgodbo, ki v bitki s časom potuje v deželo sambe in v tunelu na štadionu kot grški vojak Filipid novico o zmagi Grkov nad Perzijci, tik pred sodnikovim žvižgom dostavi vreče denarja svojim nogometašem. In legenda je rojena.
Ko tudi 11-metrovka dobi svoj podaljšek (Argentina proti Nizozemski)
Ron Vlaar je imel za sabo fantastičnih 120 minut in njegovi igri je manjkala le še pika na i. Ali pa žogo na i, kakor hočete. Ko je bil 1 na 1 s Sergiem Romerom bi moral z 11-metrovko le še zaključiti posel, a je imel argentinski čuvaj mreže drugačne načrte. In kot da že sam podaljšek tekme ni bil dovolj, je še ta tekma znotraj tekme dobila svojega. Ko se je žoga odbila od Romerovih nog in odskočila od igrišča, se je zaradi rotacije začela kotaliti nazaj proti golovi črti. Romero je bil preveč zaposlen s proslavljanjem da bi to opazil, a gledalcem na štadionu in pred televizijskimi ekrani je zastal dih. Na Nizozemčevo smolo je žogi tik pred koncem zmanjkalo sape (obstala je v ‘kanalu’), kar je pomenilo, da je namesto žoge na i, igro kronal zgolj z žogo na črti. In če je med navijači vse dvome o tem ali je bil gol ali ne razčistil šele posnetek, pa ni bilo dvoma, da je Romero pred tekmo naredil domačo nalogo (o čemer priča ta posnetek, kjer Argentinec pogleduje na plonk listek z analizo igralčeve zgodovine streljanja z bele točke). Tako smo z eno 11-metrovko ‘d-ubili’ dve muhi (beri lekciji) na en mah (beri strel). Prvo: ne hvali dneva pred nočjo, in drugo: vloga domačih nalog ni samo, da otrokom grenijo življenje.
Suarezov odpirač za steklenice gre v Braziliji kot vroče žemljice
Nogomet in pivo sta krave skupaj pasla, zato ni čudno da se je Suarez, pardon, unikaten odpirač za steklenice, prijel tako dobro kot Suarezovi zobje Giorgia Chiellinija. Uradno so ga poimenovali »Suarezovi zobje« (»Suarez’s teeth«) in z njimi lahko ugriznete v steklenico piva in to brez strahu, da bi vam bilo prepovedano piti pivo naslednje štiri mesece ali preskočiti devet rund. Ideja odpirača sicer nova, saj je je bil prvi, zapakirana v obesek za ključe, izdelan že lani v Angliji, s čimer so že njegov ‘deviški’ ugriz v telo Branislava Ivanoviča naredili za nesmrtnega.
Sprejemi igralcev v domovini: od evforije do ponižanja
Alžirija, Grčija in Kolumbija so svoje nogometaše pozdravile kot svetovne prvake, kot nogometne bogove. Tudi Theofanis Gekasa, ki je zgrešil 11-metrovko, ki je Grke stala četrtfinala, so domačini sprejeli na nogometni Olimp. Ljudje so preplavili ulice in svojim reprezentantom vlili še vsaj toliko ponosa, kot so sami na igrišču prelili znoja. Popolnoma drugačna slika je bila v Angliji, kjer so reprezentante pričakali samo njihovi najbližji. Zgleda, da zibelka nogometa žre lastne otroke. Mogoče pa je pilot samo zgrešil domovino.
Kolumbija dan tekme z Brazilijo razglasila za državni praznik
Nogomet je resnično najbolj pomembna postranska stvar v življenju, sicer se zaradi njega ne bi občasno ustavljal svet. Že v davnih časih, ko je bila Anglija še nogometna velesila, so potekale vroče debata ali naj (pomembne) tekme potekajo tudi na delovne dni. Financial Times je ugotovil, da je danes to več kot 2,5 milijarde evrov težak udarec za ekonomijo, h kateremu svoj davek prispevajo tako zgodnejši odhodi s službe, bolniške in spremljanje tekme med delom. Če v Angliji še ni padla razsodba ali dela prost dan na dan velikih tekem ali ne, pa si kolumbijski predsednik ni dal dela s statističnimi podatki in je enostavno presekal gordijski vozel in petek, dan tekme z Brazilijo, razglasil za državni praznik.
Preberite še: Gooooool!!! Kateri navijači na Facebooku za svojo reprezentanco navijajo ‘najglasneje’?
