ブラジルを感情的な状態に陥れたブラジル対ドイツの衝撃的なサッカー試合の精神を受けて、少なくとも火曜日の歴史的敗北と同じくらいスポーツ界を驚かせた7つのスポーツイベントを見てみましょう。
Zmage ali porazi, naše čeljusti so padale do tal kot v risankah v obeh primerih. V čast veličastne zmage Nemčije smo izbrali sedem takih, ki odmevajo še danes. Če med njimi ni tistega, ki je najbolj ostalo v spominu vam, nam ga zaupajte na フェイスブック.
Bob Beamon: Skok stoletja
22-letni Beaman je na olimpijskih igrah v Mehiki 年 1968 kljub nadmorski višini mehiške prestolnice zrušil svetovni rekord v skoku v daljino in to z gromozanskim ‘naskokom’. Tedaj rekordno mejo Igorja Ter-Ovanesyana je namreč preskočil za kar 55センチメートル! Kar 23 let je bilo potrebnih, da je njegovih 8.90 m v Tokiu preskočil Mike Powell, katerega rekordna znamka 8.95 m je danes prav tako stara 23 let. Je torej čas za nov rekord?
Nadia Comaneci: Čista 10-ka
Ta romunska gimnastičarka je pri rosnih 14年 leta 1976 v モントリオール postala prva, ki si je za svojo predstavo na Olimpijadi prislužila oceno 10, kar ji je na istem tekmovanju nato uspelo še petkrat. S prvo desetico pa ni šokirala samo sveta, ampak tudi semafor za rezultate, ki je bil ‘izučen’ le za prikaz treh številk. In 1,00 pač ni isto kot 10,00.
Ameriška hokejska reprezentanca: Čudež na ledu
Ko je bila hladna vojna na vrhuncu je bila sovjetska hokejska reprezentanca abonirana na zlato kolajno. A potem so prišle olimpijske igre v Lake Placidu (New York, 1980), kjer je David premagal Goljata. V prvi tekmi izločilnega dela so namreč ZDA, sestavljene iz amaterjev in študentov, presenetile ‘Zbornajo komando’ in hokejsko pravljico pripeljale do srečnega konca. Toda ‘Rdeči stroj’ je šel kot osel samo enkrat na led in je že naslednjo sezono tlakoval pot za nov zlati niz.
Boris Becker: Kralj ‘svete trave’ pri sedemnajstih
Nemški tenisač Boris Becker, trenutno trener Novaka Đokoviča、それは v enem zamahu (v resnici jih je bilo na igrišču precej več) postal prvi nepostavljen igralec, ki je zmagal na wimbledonskem teniškem turnirju in najmlajši zmagovalec Grand Slama. V finalu je premagal južnoafričana Kevina Currena, z agresivnim pristopom in lovkami namesto rok, pa je dobil ne samo lovoriko (sicer šele njegove drugo), ampak tudi simpatije gledalcev in preostale športne javnosti.
Florence Griffith-Joyner: Rekordno leto
Ameriška šprinterka si še danes, ‘posthumno’, lasti svetovna rekorda na 100 (10.49 sek) in 200 metrov (21.34 sek), ki ju je postavila leta 1988 na olimpijskih igrah v Seulu. S konkurenco je tedaj opravila igrivo in z nasmeškom na obrazu. Žal je bilo kot njena kariera tudi njeno življenje tek na kratke razdalje, saj je nenadoma umrla pri rosnih 38 letih, kar pa je še dolilo ognja na obtožbe, da si je do rezultatov pomagala s prepovedanimi substancami. A resnico je odnesla v grob.
Buster Douglas: Železna pest za železnega Mika
Potem ko je ‘železni’ Mike Tyson leta 1986 pri zgolj 20年 なりました najmlajši svetovni prvak v težki kategoriji, se je štiri leta kasneje zdelo, da je tudi pot do 39 zaporedne zmage tlakovana s parketom. V to so bili prepričani vsi, zato za dvoboj z Douglasom v ラスベガス sploh ni bilo mogoče vplačati stav. A Buster se s to napovedjo, netočno kot vremenska napoved, ni strinjal in v 8. rundi Tysonu prizadejal sploh prvi poraz. Izpljunjeni ščitnik za zobe še preden je sodnik preštel do deset je le še zloščilo to zgodovinsko zmago.
Tiger Woods: Zeleni suknjič za zelenca
21-letni Woods je leta 1997 veljal za vzhajajočo zvezdo, a da se bo že po vsega osmih mesecih med profesionalci, ko je postal 最年少 in prvi temnopolti zmagovalec majorja, izstrelil na sam golfski Olimp, ni pričakoval nihče. Na svojem sploh prvem Masters turnirju je delil udarce na vse strani, prave in metaforične, saj je dobesedno pometel s konkurenco. Ducat udarcev razlike je zato še danes znamka za največja razliko na najprestižnejšem golf turnirju.
