Pogosto se zgodi, da nas pritegne moški, ki je že vpleten v drugo zgodbo. Zgodi se, da smo v nekem odnosu, ki nima jasne definicije, jasne oblike, nobene poti, vemo le, da nekaj obstaja, da nekaj je in da v bistvu vse visi v zraku.
On je bodisi poročen ali izjemno predan svoji karieri ali živi zelo daleč ali je mamin sin ali ženskar. Na neki način ga imaš, a ga nimaš.
Veš, da to ne pelje nikamor. Pa vendar si nanj preveč navezana, da bi ga izpustila.
Če je to tvoja zgodba, v kateri si se prepoznala, potem najprej vedi eno stvar – ni vse odvisno od tebe. Nič ni narobe s teboj. Sprašuješ se, ali te ljubi ali sta le nekaj, česar si trenutno ne želi ali nima. Upaš. Vendar je to napaka. Zakaj? Ker si to želiš samo ti.
Kajti če bi vajin odnos postal nekaj resničnega in oprijemljivega, kar zahteva trenutno skrb, delo, pozornost in sprejemanje – on tega noče. Želi sanje ali spomine. Pravzaprav imaš vse, kar je potrebno, da te ljubi.
Razen ene stvari, da si mu večni izziv. In edino, česar nimaš, je zanj ključnega pomena.
Lahko ga pritegneš in mu lahko ugodiš. Lahko uživa s teboj. Se zabava. A nima te rad tako, kot ljubi nekaj, česar nima! Dal ti bo vse, razen ljubezni. Nimata tistega, kar je ključnega pomena za odnos, vzajemne ljubezni.
Želiš si, da te ljubi, in želiš, da bi tudi on ljubil tebe. A on je, nedostopen, tuj, volk samotar ali karierist.
Trmasto hočeš tisto, česar ne moreš imeti, tako kot on. Pravzaprav ga ljubiš zaradi tega. Imata identično diagnozo.
Priznaj si. Oba živita zablodo, da hočeta, kar hočeta – utopijo. Misija nemogoče je, da bi se kaj premaknilo v prihodnost. In medtem ko sanjaš, življenje mine.
Če želiš živeti ljubezen, se moraš odpovedati dobrim delom fantazij, sanj in spominov in jo živeti v njeni pravi luči, ki ima v sebi vse barve, od nebeško rožnate do peklensko črne. To je nekaj, česar se mnogi bojijo. Bojijo se tiste strašljive veličine in polnosti prave ljubezni, ki ni le sladka in mehka, ampak včasih tudi grenka.
In zato zaidejo v fantazije, ki so le iluzije, vendar vsaj ne zahtevajo truda in dela. In to je razlog, zakaj vztrajaš v odnosih z nedostopnimi moškimi.
Čeprav se na zavestni ravni zdi, da si želiš ljubezni, on pa ne, pravzaprav bežiš od ene in iste stvari, le z različnih strani. On skozi odpor sedanjosti, ti pa skozi utopijo. Ker če bi si res želela ljubezni, bi se obrnila na nekoga, ki ti jo daje in bi jo zgradila v realnosti.
Ljubezen je živa in resnična. In dokler se nekega dne ne odločiš, da ti je dovolj sprenevedanja. Dokler se ne odločiš, da zapreš vrata iluzijam, osamljenosti, polovičarstvu ali slabemu razmerju, in jih odpreš resnični ljubezni, ki je bila morda ves čas blizu, tega ne boš, nočeš opaziti.
