أخوة بين السحاب

Trenutno sta uvrščena na sam vrh svetovnega padalstva. Urban je kar na prvem mestu svetovne rang lestvice FAI (Civil World ranking). Kaj vama to pomeni?

Za naju je to potrditev dosedanjega dela, potrditev vsega, kar sva do sedaj vložila v ta šport: veliko truda, energije, časa, … Seveda to ne bi bilo možno, če ne bi v tem tudi uživala. Jadralno padalstvo nama daje res veliko zadovoljstva. Sami dosežki in nagrade, ki so se vrstile do sedaj, pa nama dajejo zagon za naprej, motivacijo, …

Kdaj sta prvič poletela z jadralnim padalom?

Z jadralnim padalstvom sva začela pred osmimi leti, letela pa sva že prej. S petnajstimi leti sva začela leteti z jadralnim letalom. Tudi najin oče je pilot in on naju je vpeljal v ta svet. A leteti z jadralnim letalom je veliko dražje in ni tako praktično, saj pri jadralnem padalstvu potrebuješ le padalo in greš z njim lahko kamorkoli po svetu. Ni potrebno plačati 15.000 evrov za transport na drugo stran luže kot pri jadralnem letalu. Res pa je, da je zato večja konkurenca, saj je veliko tekmovalcev s celega sveta.

Kakšen je vajin običajni dan?

Nimava strogih treningov. Kadar sva doma, sva veliko v zraku in izkoristiva vsako dobro vreme. Drugače se ukvarjava tudi z drugimi športi. Poleti kolesariva in veliko hodiva v hribe. Če je le mogoče, greva vsak dan za nekaj ur v naravo, na bližnje hribe, ki jih v okolici Ajdovščine, kjer sva doma, ne zmanjka. Ko je sezona gob, pogledava tudi, kje rastejo jurčki in nato poveva mami, kam naj jih gre nabrat. Midva sva jih nabrala samo enkrat, a ker nisva imela s sabo košare, sva jih dala v nahrbtnik. Ko sva prišla do doma, je v njem nastala prava pašteta (smeh) …

Se pravi, da je kondicija ključna za vajine dosežke?

Kondicija je osnovni pogoj, a ni toliko ključna, kot so dobra oprema in taktične odločitve v zraku, način letenja in izkušnje, ki sva si jih pridobila do sedaj. Letenje zahteva zbranost in dobro koncentracijo. Pomembno je biti pozoren na vso dogajanje in spremembe v zraku, zato je težko ostati več ur v zraku popolnoma zbran. Mnogi tekmovalci se zato poslužujejo različnih tehnik za povečanje koncentracije in zavedanja, od sprostitvenih vaj, joge itd. Midva se trenutno najboljše sprostiva v naravi in družbi prijateljev.

Ostane čas potem tudi za druženje, prijatelje, prijateljice?

Predvsem prijateljice (smeh). Ja, seveda! Včasih gremo v kino. Če smo v Ljubljani, zavijeva v slaščičarno Zvezda, drugače se po lokalih ne zadržujeva pogosto. Urban veliko spi, jaz pa rad kuham: različne testenine, morske sadeže in sladice. Nazadnje, ko sva bila v Mehiki, je Urban naredil tiramisu, sicer je bil malce preveč suh, premalo prepojen s kavo … (smeh), ampak smo ga vseeno pojedli.

Tekmujeta po celem svetu, tako vama jadralno padalstvo omogoča tudi potovanja in spoznavanje različnih kultur?

Ja, tekmovala sva že skoraj po celem svetu. Fino je, ker imamo tekme bolj po neobljudenih delih, kjer je narava še dokaj nedotaknjena in si v stiku s pristnimi domačini. Velikokrat lahko po tekmi ostanemo še kakšen teden, da se spočijemo in si napolnimo baterije. A ponavadi ne obiskujemo zelo turističnih krajev, raje odkrivamo manj turistične predele.

Večina ljudi hodi ali se vozi na delovno mesto. Vidva letita. Sta že od nekdaj sanjala o tem, da bi letenje lahko postalo vajina služba oz. ali sta razmišljala, da bi začela živeti običajno življenje: osemurni delovnik, družina, otroci …?

Aljaž: Želja po živeti od letenja je bila od nekdaj. A na začetku je bil to le hobi, zdaj pa bi lahko rekla, da je res postala najina služba. še vedno v letenju enako uživava kot sva na začetku. Živiva iz dneva v dan. “Free life, risky future.” Osemurni delavnik? Upam, da nama tega ne bo treba in da bova od padalstva živela še kar nekaj časa. Sem pa imel idejo, da bi delal v rudniku in si ustvaril družino (spet smeh).

Verjetno brez pomoči sponzorjev in kluba ne gre?

Lani sva imela srečo, da so se za sponzoriranje odločili pri družbi MasterCard in kot kaže bomo tudi v bodoče sodelovali. Prav tako imava še druge sponzorje za opremo in sva vedno odprta za nove ponudbe.

Kaj je najboljše pri letenju in kje so nevarnosti?

Najboljše je biti v zraku, leteti in občutiti svobodo. Največja nevarnost pa si sam sebi, saj je od tvojih odločitev odvisno, kako se bo končalo.

In ptiči?

Včasih nas malce ogrožajo orli, ker so teritorialni in se usedejo na padalo, izkljuvajo luknjo, … (smeh), hkrati pa si tudi pomagamo, si pokažemo smeri letenja, saj oboji potrebujemo dvige, zato ptice opazujejo nas in mi njih. Nekateri so se že prav navadili na naju in potem letimo skupaj po podobnih poteh.

Kakšen je bil vajin najbolj zanimiv pristanek?

Urban: Eden od bolj zanimivih pristankov je bil moj pristanek na babičinem vrtu. Vsaka vremenska sprememba me spomni na to (smeh). Ko sem pristajal, sem pred sabo videl le sosedovo zastekljeno dnevno sobo in babičino hruško. Tako sem pristal na hruški, nona pa je vse opazovala in mi še čestitala, ker je mislila, da sem tako načrtoval (smeh)…, potem sem potreboval kar nekaj dni, da sem prišel k sebi.

Sta že imela zmenek v zraku; imata veliko oboževalk?

Zanimiva ideja, ampak ne, takšnega zmenka še nisva imela. Je pa bolje, da punca ni jadralka, da je vsaj eden “prizemljen”. Oboževalke? Ob vsakem pristanku naju jih pričaka 10, zato tako rada pristajava. Doma naju vse poznajo, nobena več ne nasede (smeh), tako da v prihodnosti ostanejo samo še tujina in nerazvite dežele (smeh).