رجل ذو إرادة حديدية

V tem življenjskem obdobju si skorajda hiperaktiven. S čim si se ukvarjal kot otrok?

Kot otrok sem bil zelo živ in razigran. Nenehno sem tekal po igriščih, tekal za žogo, igral nogomet, rokomet, tenis. S šolskih tekmovanj sem se velikokrat vračal domov z medaljo ali pokalom. Kot mladenič sem dolgo časa treniral karate − no ja, tedaj je bilo to moderno. Sčasoma sem to prerastel in ker brez športa nisem znal živeti, sem se začel bolj resno ukvarjati s tekom. Tekmoval sem na rekreacijskih tekmah, na kratkih in dolgih progah, maratonih. Vse to je bilo premalo, dolgočasno in na vrsto je prišel triatlon.

In kako je te je pot od triatlona pripeljala do Ironmana?

Vse do svetovnega vojaškega prvenstva v Murski Soboti nekje pred desetimi leti sem mislil, da sem dober plavalec, ko pa so me sotekmovalci pustili skoraj na polovici proge, sem se odločil za strokovno delo s pomočjo trenerja. V pomoč sem poklical znanega triatlonca, sedaj trenerja biatlonske reprezentance, Uroša Velepca. Pripravil mi je program treninga za moj prvi Ironman. To je najbolj ekstremna in najtežja disciplina v triatlonu. Na tekmi je treba premagati 3800 metrov plavanja,180 kilometrov kolesarenja v kronometrski poziciji ter preteči 42 kilometrov.

Veliko tekem je v tujini; katera država in njeni prebivalci so te najbolj prevzeli in navdušili? Se rad vračaš na destinacije, kjer si tekmoval?

Tekmoval sem skoraj že na vseh celinah. Zelo so zanimivi Japonci. Južno od Nagasakija, na majhnem otoku, živijo v neokrnjeni naravi zanimivi staroselci. še danes se jih večina ponaša s samurajskimi odličji in oblačili. Živijo preprosto po svoji tradiciji. Med tekmovanjem močno navijajo z rekviziti, in sicer kuhinjskimi posodami. Prehranjujejo se izključno s surovo hrano: suši, živi polži, školjke. Na tem otoku skorajda ne dobiš kruha, razen sladkih peciv. Živijo zelo počasi. So čisto nasprotje razvitega dela na Japonskem. Sicer se najraje vračam na tekme po Ameriki.

Kaj pa pri nas, katere tekaške in kolesarske proge v okolici Ljubljane priporočaš za kakovosten trening?

Pri teku se je treba izogibati asfaltnih prog. Okoli Ljubljane je veliko dobrih prog: na Rašico, v krogu okoli šmarne gore, ki je dolga proga in meri več kot 30 km, Golovec ter okoli Tivolija. Za večjo hitrost priporočam intervalni tek na tekaški stezi ŽAK. Za kolo je najboljši razgiban teren, jaz večinoma kolesarim na progi Ljubljana − Jezersko in nazaj. Za res dober plavalni trening priporočam Blejsko jezero.

Veliko treniraš in potuješ: kako na to gledajo ostali družinski člani?

Brez pomoči in razumevanja družine, ki mi močno stoji ob strani, bi težje uresničil zastavljene cilje. Vsa družina živi z mojim športom, me spremlja na tekmah, me spodbuja, obvešča kaj se dogaja na progi, fotografira. Zelo je lepo, ko si v cilju in te počakajo najdražji.

In prehrana? Dandanes v svetu vrhunskega športa odmevajo dopinške afere. Kako je s tem pri triatlonu, glede na to, da je to eden izmed najvzdržljivejših športov? Po katerih dodatkih posegaš?

Prehranjujem se zdravo, relativno veliko spim, jem hrano brez maščob, večinoma vso pripravljeno na olivnem olju. Način prehranjevanja je zelo pomemben, kakor za športnike tako za ostale ljudi. Vedno sem dajal velik poudarek na kakovostni prehrani. Veliko profesionalnih športnikov dosega dobre rezultate s pomočjo nedovoljenih poživil. Seveda je treba ločiti doping od dodatkov k prehrani. Sem proti dopingu, saj tisti, ki dosežejo rezultat z nedovoljenimi sredstvi, dobesedno ukradejo zaslužek ter dobro uvrstitev poštenim tekmovalcem. Sam ne čutim potrebe po poživilih, saj to počnem za dušo in zdravo telo. Ker se večinoma prehranjujem s klasično prehrano, sem dostikrat v deficitu, saj dnevno porabim tudi do 5000 kalorij. Takrat si privoščim dodatke k prehrani, kot so ogljikovi hidrati ter proteini, ki jih dobim v Maxximum Shopu.

Kmalu potuješ na Havaje na najzahtevnejši Ironman na svetu. Kaj pričakuješ od sebe?

Letos sem opravil kvalifikacijsko tekmo Ironman v Ameriki v državi Idaho. Pod zelo težkimi pogoji, kjer je bila temperatura zraka 6 stopinj, vode 14 in ob močni konkurenci sem uspel zasesti absolutno 181. mesto ter v svoji skupini zmagati. S tem sem si kot prvi Slovenec osmič zapored priskrbel vozovnico na svetovno prvenstvo na Havaje. Zadovoljen bi bil, če bi se na tako velikem tekmovanju uspel uvrstiti med 10 najboljših na svetu v svoji starostni skupini.

Triatlon združuje tri zelo lepe in zdrave športe. Bi ga v normalnih kilometrinah, svetoval vsem rekreativnim športnikom?

Mislim, da se lahko navadni rekreativci preizkusijo tudi v normalnih razdaljah, predvsem krajših triatlonih. Potrebno je samo nekaj dobre volje, malo treninga ter močno samozavest. Premagati samega sebe je zelo težko, vendar ko to uspemo, je uspeh zagotovljen. Popularnost triatlona je v velikem vzponu, saj se v Sloveniji z njim ukvarja na stotine mladih in starejših športnikov. Začnite in ne oklevajte! Tukaj se deli zdravje.

In za konec; kaj rad počneš, ko ni treningov in tekem, s čim se še ukvarjaš? Katero prireditev, koncert, razstavo si nazadnje obiskal, katero knjigo nazadnje prebral?

Ko ne treniram, se večinoma zadržujem v lokalu Cafe Monet, kjer imam vedno kaj za narediti. Ko mi ostane kaj prostega časa, obiščem tudi kakšen koncert, nazadnje sem bil na koncertu Gorana Bregovića, ogledal sem si tudi razstavo Slovenski impresionisti. V kino ali gledališče skorajda ne grem, ker mi tega čas ne dopušča. Večinoma berem knjige o športnikih, in sicer največkrat na poti na tekmovanje. Nazadnje je to bila knjiga Lancea Armstronga Ne gre samo za kolo – moja vrnitev v življenje. Zelo rad zaidem v kakšno dobro restavracijo, kjer postrežejo z dobrimi ribami. Priljubljena mi je restavracija Kongo v Motelu Grosuplje. Velikokrat zaidem tudi v kakšen lokal v Ljubljani, a najraje se ustavim tam, kjer strežejo kavo znamke Don Cortez.