Estonski fotograf je na eni izmed svojih popotovanj v daljne dežele naletel na prav posebno odkritje. Zastarelo projekcijsko opremo in na stotine lesenih stolev, spokojno počivajoč na s soncem obsijanem pobočju sredi prostrane puščave Sinai. Je to fatamorgana ali morebiti kino "na koncu sveta"?
مثل Kaupo Kikkas kasneje raziskal, ne gre za antično najdbo, temveč za neuspeli poskus francoskega poslovneža, ki je videl priložnost postavitve kina na prostem sredi peščenega objema Egipta.
Iz Pariza se je tako vrnil z izvirno starinsko opremo iz nekega kino teatra. Priskrbel je še generator za elektriko in velikansko platno ter vse je bilo nared za premiero. A na kar je impulzivni poslovnež pozabil je, da ima dežela Egipt svoje zahteve, prav tako njeni prebivalci, ki jim “nora ideja drznega Evropejca” ni bila ravno po godu. Tako je na dan premiere “slučajno” šlo vse po zlu, s čimer kino “sredi ničesar” ni nikoli zares zaživel.
Sedaj s puščavskim prahom posut počiva kot ostareli spomenik, čakajoč na novo priložnost, novo dobo.
