راقصة الإيقاعات البرية

Od kod tvoja ljubezen do plesa?

Moja mama, Jasna Knez, je plesalka in koreografinja, tako da sem živela s plesom že od malih nog. Že od četrtega leta dalje sem hodila z njo po gostovanjih, na vaje v teatre, tako da mi je vedno bilo vse to domače. Vedno sem bila v stiku s plesom in nastopanjem. Kmalu me je vpisala na izrazni ples. Ples je postal moj hobi. V srednji šoli sem prvič začela razmišljati o plesu kot poklicu in ne kot zgolj hobiju.

Kdaj si se odločila, da bo ples postal več kot hobi?

Dejansko je bil to proces. Ves čas je vse po malem kazalo na to. Bolj do izraza je to dejstvo prišlo z mojim sodelovanjem s plesno-gledališko skupino Bube pod vodstvom Kim Komljanec. Od leta 1996 naprej smo postavile na oder eno predstavo na leto. Po gimnaziji sem se malo iskala, istočasno pa se je povečalo povpraševanje po mojih nastopih, začela so se mi odpirati vrata pri različnih projektih. Pot v Pariz je bila odločujoča, saj sem takrat prišla v stik s šolo za tradicionalne in sodobne afriške plese – ARTS SCENE. Odprl jo je plesalec in koreograf Georges Momboye iz Slonokoščene obale, ki živi in ustvarja v Parizu. Poleg seminarjev ponuja tudi dvoletno profesionalno izobraževanje. Odločila sem se, da bo to moja pot. Opravila sem avdicijo in se vpisala v šolo in jo po dveh letih tudi zaključila.

Si se tekom let specializirala za določeno vrsto plesa?

Nikoli se nisem odločila samo za eno plesno zvrst. Vedno sem kombinirala več zvrsti hkrati. Hodila sem na različne tehnike sodobnega plesa, na delavnice različnih učiteljic afriškega plesa. Izrazni ples ti daje neko širino, saj ti daje možnost lastnega izraza skozi gib; ples doživljaš. Obvezno je potrebno obvladati tehniko in lastno telo. Raziskujem, kako se lahko čim bolje izrazim s telesnim vokabularjem. Ne definiram se kot plesalka afriških plesov ali izraznega plesa. Poskušam najti sebi lasten gib.

Kakšna je razlika med tovrstnim izobraževanjem pri nas in v tujini?

Pri nas je možnost izobraževanja na področju plesa omejena. Imamo odlične plesne studie, odlične plesalce, ki poučujejo, plesne šole, a ne na nivoju univerzitetnega študija, če izvzamemo šolo klasičnega baleta. Poleg tega šole afriških plesov kot ustanove pri nas ni. Počasi se stvari premikajo na bolje. Pred leti so ustanovili tudi umetniško gimnazijo in upam, da bo to nekoč vodilo tudi v ustanavljanje akademije. Imamo ogromno izkušenih plesalcev, ki so svoje izkušnje pridobivali v tujini. So izjemno široki in bi lahko kot učitelji veliko ponudili. Pri nas je največji problem, da plesna scena nima dovolj vadbenih prostorov. V Parizu je vse to že vzpostavljeno in ustaljeno. Imaš občutek, da je to res lahko poklic in da si lahko pridobiš papir za opravljanje le-tega. Celotna izkušnja je res bila neverjetna. Delali smo zelo intenzivno tudi po osem ali več ur na dan. Po prvem letu jih je veliko šolanje opustilo, saj niso mogli zdržati tempa. Kljub naporom se mi je odprl popolnoma nov svet, ki sem ga hotela okusiti še bolj.

Je katera predstava vplivala tudi na tvoje delo?

Posvetitev pomladi v interpretaciji mojega učitelja Momboyea. Bila je mešanica sodobnega in afriškega plesa. Pričaral je neko posebno vzdušje in posledično sem imela kurjo polt med celo predstavo.

Se afriški način plesa razlikuje od klasičnega?

Zelo težko je to razliko ubesediti. Afriški ples ni eden. Obstaja toliko plesov, kolikor obstaja plemen v Afriki. Vsak se razlikuje na svoj način, še posebej če se osredotočimo na tradicionalni ples. Imajo pa vsi neki skupni imenovalec. To je ritem, ki je vseskozi prisoten, mehkoba giba kljub neverjetni hitrosti in energičnosti ritma, dih, ki gre skozi telo med plesom. A znanje tradicionalnih plesov in veščin vedno bolj prehaja tudi v sodoben ples, tako da je ločnica vedno bolj zabrisana.

Kaj je potrebno za to, da postanemo dobra plesalka afriških plesov?

Najprej je potrebna želja … Potrebno je veliko energije, saj jo ta ples zahteva od plesalca. Poznati pa moraš tudi glasbeni del, torej ritem. V Parizu pri afriških plesih in v Afriki je tako, da zna vsak plesalec odbobnati glasbo, na katero pleše, in vsak bobnar zna odplesati to, kar bobna.

Kje se lahko naučimo plesati “po afriško”?

Trenutno vodim nadaljevalni plesni tečaj v Trnovem vsak četrtek in nedeljo, začetno skupino pa vodi moja prijateljica Dalanda ob sredah. Tečaj traja eno uro in petnajst minut. Včasih se nam na tečaju pridružijo tudi bobnarji, tako da nam nikoli ni dolgčas.

Kdaj še posebej uživaš v aplavzu?

Takrat, ko vem, da sem svoje delo dobro opravila in sem dala vse od sebe. Zgodi se, da imaš po koncu predstave mnenje, da bi lahko vložil več v svoj nastop. Četudi takrat dobim zelo velik aplavz, me ta ne gane toliko, saj sama po tihem vem, da zmorem več. In tako je pri vsem, kar delam. Vedno od sebe zahtevam maksimum.

Ogled katere predstave nam lahko priporočiš?

Izpleši me, prosim! To je predstava Rosane Hribar ter Gregorja Luštka v Plesnem teatru Ljubljana. Monodrama Bodi Marilyn Monroe Nebojše Pop Tasića, v kateri igra Karin Komljanec in za katero sem naredila koreografijo, je tudi zelo zanimiva. V avgustu si lahko ogledate večer afro in flamenco glasbe s skupino Laafi in Kaña Flamenca.

Imaš kakšen poseben način razvajanja?

Privoščim si savno in masažo. S prijateljico sva mnenja, da bi morala država plesalcem to subvencionirati, saj imamo telo pod stalnim velikim naporom. Fizioterapija je tudi zelo dobrodošla, saj imam od časa do časa težave s hrbtom. Pri prehrani nisem izbirčna. Zelo rada grem s fantom na pico v Trto, včasih pa naju pot zapelje tudi do škofa.