離婚することと離婚することは決して同じではありません！

Ločitev je postala tako pogosta, da se čudimo, če je nekdo dolgo poročen in se ne ločuje. Zakaj je tako? Zaradi nizkega tolerančnega praga ali zaradi razpoložljivosti vsega in površnosti, ki je morilec vseh lepih čustev? Ali čustva res jemljemo tako lahkotno ali pa so tudi ta postala potrošni material?

Dejstvo je, da so zakoni vedno bolj kratkotrajni, vsa čast izjemam. Ljudje so vedno bolj okrutni in ne izbirajo sredstev, ko želijo prizadeti tistega, ki so mu nekoč obljubili ljubezen.

Vsak konec je žalosten in ločitev zagotovo spada med najhujše in najbolj stresne. Vse v vašem življenju se spreminja, dobesedno vse. Ljudje vse manj obsojajo, ker niti nimajo več toliko časa, da bi sledili vsem tekočim ločitvam.

Obstaja velika razlika med ločenim moškim in žensko – tisti, ki pravi, da to ni res, laže

Ob ločitvi otroci v večini primerov pripadajo materi. To ni majhna obveznost. Vse tiste ženske, ki so se ločile, to vedo. Ženska mora biti vse in mora biti na sto mestih hkrati. Preobremenjena je z obveznostmi in v večnem boju s časom. Če ima srečo, da ji pomaga njena družina, je ena izmed redkih srečnic.

Ona je tista, ki vstane pred svitanjem in gre spat dolgo po polnoči. Če ima srečo, da je otroci ne zbudijo, spi nekaj ur.

Ločena žena in mati je borka, ker mora biti. Nima nikogar, ki bi se boril namesto nje. Mora biti močna, čeprav zdravi svoje ranjeno srce in ponos. Objela bo svojega otroka, a sama nima nikogar, ki bi jo objel. Prekleto je sama, vendar ne dovoli, da bi jo te misli preganjale, ker nima časa zanje, pa tudi zase ne. Ona pade, vendar se dvigne. Joka v samoti, zlomljena zaradi življenja in obveznosti.

Toda mora iti naprej – sama. Kajti, če bo našla nekoga, ki bi lahko pozdravil njeno ranjeno srce in ji povrnil zaupanje v ljubezen, jo bo okolica obsojala. Vsa krivda za ločitev bo padla nanjo ne glede na to, koliko časa je minilo od ločitve. Ona je tista, ki bi morala družino za vsako ceno držati skupaj, ne pa je uničiti.

Kdo misli nanjo? Nihče? Poleg vsega tega boja z vsakdanjim življenjem obstaja še dodaten boj z bivšim partnerjem.

On ne pozablja, in v večini primerov je nikoli ne pozabi znova in znova ponižati. Pozabi plačevati preživnino in se obnaša kot da ji osebno daje celotno premoženje, njej, ne svojim otrokom. Pogosto pozabi ali nima časa, da pobere svoje otroke, ko je njegov čas.

Je svoboden človek, znebil se je vseh obveznosti, razen občasnega obiskovanja otrok in plačevanja preživnine. Okolica je vedno na njegovi strani. Če najde novo ljubezen, si jo seveda zasluži po “tisti”, ki mu je zagrenila življenje.

V novo pridobljeni svobodi lahko živi s polnimi pljuči, ima vso svobodo tega sveta in le redki jo uporabljajo, da bi bili več časa s svojimi otroki.

Maščevanje bivši ali bivšemu bi moralo biti drugotnega pomena. Kot starši bi morali razmišljati o otrocih in vso priznanje parom, ki se dvignejo nad slabimi željami in delujejo kot starši.

Česar nista mogla rešiti v zakonu, sta rešila z ločitvijo. Vse ostalo bi morala reševati z razumom in ne čustvi. Oba bi morala imeti samo en cilj – vzgajati otroke. Če sta imela dovolj ljubezni, da sta imela otroke, bi morala imeti tudi dovolj ljubezni za njihovo vzgojo.

Nobeni strani ni lahko, a vedno je eni težje. Ločitev je breme, toda biti starš je odgovornost, ki bi jo morali prevzeti vsi.

Bodite zgled tistim, ki ste jim dali življenje, ker otroci posnemajo svoje starše. Imejte to v mislih. Vsega, kar se naučijo o življenju, se naučijo od vas. Zaslužijo si najboljše starše, bodite takšni.