Filmske izmišljotine s svojimi vizualnimi učinki navdušujejo množice po svetu. Kljub temu pa se lahko vsi strinjamo, da domišljija ni sposobna napisati takšnih zgodb kot resnica.
Filmi, posneti po resničnih dogodkih, se zato še toliko bolj dotaknejo gledalca. Ob tem je treba poudariti, da tudi takšni filmi vsebujejo določeno mero fikcije. V resničnem svetu so zadeve pač bistveno bolj zapletene.
Verjetno vas zanima, kakšna je razlika med dogajanjem v filmu in dejanskim stanjem. Kdaj lahko torej ugotovimo, da je film prestopil meje resničnosti? Resnična imena likov vsekakor niso zagotovilo za to, da režiserji zgodbe niso občutno priredili.
Oblikovalec in kreativni direktor David McCandless je razočaran nad dejstvom, da smo ljudje ob ogledu filma velikokrat preslepljeni. Za primer je navedel biografijo Igra imitacije (Imitation Game, 2014), ki se dotika življenja Alana Turinga, odgovornega za dešifriranje Enigme. Slednjo so med 2. svetovno vojno za komuniciranje uporabljale nemške oborožene sile.
McCandlessa je Igra imitacije navdušila, a se je po ogledu odločil, da na spletu poišče več informacij o nadvse fascinantni zgodbi. Odkril je, da se resnična zgodba znatno razlikuje od filma, ki ga je označil za parodijo. Še posebej ga je zmotilo, da je bil napačno prikazan tudi Turingov značaj.
Prav zaradi tega se je odločil, da izpelje projekt “Based On A *True* True Story?”, v okviru katerega je proučil številne hollywoodske filme. Skupaj s svojo ekipo je pod drobnogled vzel vsako filmsko sceno. Na podlagi ugotovitev je oblikoval posebno lestvico, ki prikazuje resničnost dogajanja。 S temno modro barvo je izražena najvišja stopnja podobnosti、 その間 temno roza barva predstavlja najnižjo stopnjo podobnosti.
Izkazalo se je, da so resnici najbolj sledili ustvarjalci filma Selma、自慢できる 100-odstotno točnostjo. Veliko več laži je bilo vključenih v Igro imitacije. Njena zgodba se z resnico sklada v le 41,4 % celotnega scenarija.
McCandless je bil najbolj navdušen nad dejstvom, da si je visoko oceno prislužil film Velika poteza (The Big Short, 2014). Po njegovem mnenju si mora mojstrovino, ki odlično pojasnjuje, kaj je povzročilo zlom ameriškega nepremičninskega trga, ogledati vsak.
Zanimivo je, da je v drugi polovici filmov mogoče opaziti veliko večji delež roza barve kot v prvi. To pravzaprav niti ni tako nenavadno, saj filmski ustvarjalci težijo k temu, da se dramatičnost vseskozi stopnjuje.
Raziskava je nazorno pokazala, da je treba filmske kreacije, posnete po resnični zgodbi, jemati nekoliko z rezervo.
