コバリード

Kikiriki!
Naj nas naša pot pelje v Posočje, proti Furlaniji, s prvim postankom v Kobaridu. Kobarid je majhno in prijazno mestece, središče ljubiteljev divjih voda, pohodnikov na grebene Kolovrata in Matajurja, iskalcev stika z naravo in miru. Kraj je zapečaten tudi z močno zgodovinsko preteklostjo, s 1. svetovno vojno, ko so v 12. soški bitki avstrijske čete s podporo Nemcev uspešno prebile fronto. Več o tem in o zgodovini kraja ter predvsem o soški fronti bomo izvedeli v Kobariškem muzeju, ki je odprt vse dni v letu. Muzej je bil nagrajen z Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, zato je vsekakor vreden ogleda. A najprej si priborimo stolček v enem od lokalov na glavnem mestnem trgu, Trgu svobode, v bližini pošte in avtobusne postaje, nato pa se usmerimo proti staremu delu mesta, kjer se nahaja muzej. Zanimiva zgodovina nas bo posrkala vase, če pa si zaželimo še več, se podajmo na Kobariško zgodovinsko pot, katere oskrbnik je Kobariški muzej. Le-ta povezuje pomembne zgodovinske točke in naravne lepote v okolici Kobarida ter dopolnjuje muzejsko pripoved. Obisk traja 3 do 4 ure in nas popelje od antičnih časov do 1. svetovne vojne mimo mnogih naravnih lepot, ki jih ponujajo soteska reke Soče in skrivnostni slapovi na njenih pritokih.

Na juriš naprej!
Ker Kobarid premore bogato paleto spomenikov iz svoje burne preteklosti, se naša pustolovščina nadaljuje naprej. Podajmo se na prazgodovinsko in rimsko naselbino na Gradiču. Njeni ostanki so vidni še danes, čeprav je bil velik del naselja uničen ob gradnji kostnice leta 1938. Grič je bil obljuden tudi v rimskem obdobju, o čemer pričajo na naselbini najdeni rimski novci, kipci in drugi predmeti, ki jo uvrščajo v čas od 2. stoletja pr. n. št. do 4. stoletja n. št. V bližini odkrijemo novejša spomenika iz prve svetovne vojne, cerkev sv. Antona in italijansko kostnico, kjer počiva 7014 znanih in neznanih padlih italijanskih vojakov. Kostnica je zgrajena na Gradiču okoli cerkve sv. Antona. Do kostnice se pripeljemo po cesti, ob kateri so postavljene postaje križevega pota. Kostnico je septembra 1938 otvoril Benito Mussolini in je zgrajena v obliki osmerokotnika s tremi koncentričnimi trikotniki, ki se zožujejo proti vrhu, kjer stoji cerkev sv. Antona, posvečena leta 1696. A mi drvimo naprej, do naslednje postojanke, vredne ogleda. To je Tonocov grad, ki se nahaja na strmem, skalnatem griču nad Sočo, severno od Kobarida. Odkopane kot tudi na površini nakazane stavbe ter bogate najdbe uvrščajo Tonocov grad med najpomembnejše in najbolje ohranjene višinske poznoantične utrdbe v vzhodnih Alpah, znan pa je predvsem po bitki pri Kobaridu oktobra 1917, ki je kraj postavila na svetovni zemljevid. S Tonocovega gradu nas steza, ki so jo uporabljali že staroselci, deloma pa dogradili italijanski vojaki med prvo svetovno vojno, pripelje k Soči, kjer se vije del tretje italijanske obrambne črte. Tako nas pot pelje skozi strelske jarke, utrdbe in zgradbe, namenjene obrambi prehoda čez Sočo in cestam na desnem bregu reke. Od tu lahko pot nadaljujemo po soteski Soče s številnimi tolmuni, brzicami in ogromnimi skalami v rečni strugi ter pridemo do 52 metrov dolge brvi, ki povezuje desni in levi rečni breg. Brv je bila leta 1998 zgrajena s pomočjo Kobariškega muzeja in Turističnega društva Kobarid in leži prav na mestu, kjer je že bila med prvo svetovno vojno. Če imamo še dovolj energije, nadaljujmo do slapov potoka Kozjak, kjer je nastal najbolj slikovit slovenski slap Veliki Kozjak. Slap je izdolbel nekakšno podzemeljsko dvorano, katere dno zaliva tolmun modro- zelene barve. Prava lepota na enem mestu, zato je vredno napeti še zadnje moči.

Kot padli borci
Utrujeni od informacij in naravnih lepot se napolnimo s svežo energijo v Gostišču Jazbec v Idrskem, dva kilometra iz Kobarida. Prikupna vasica s prelepim pogledom na Krn je sedež daleč poznanega gostišča, ki obiskovalcem poleg okusne kulinarike ponuja tudi prenočišča ter poskrbi za pomoč pri organizaciji številnih aktivnosti, ki se ponujajo v tem okolišu: od muharjenja na reki Soči, različnih vodnih pustolovščin, kot so spust s kajakom, raftom, soteskanje, hidrospeed ali samo čofotanje in namakanje ob smaragdni reki. A nas najprej zanima kulinarična ponudba pristnih domačih jedi, med katerimi ne smemo izpustiti kobariških štrukljev. Narejeni so iz bele moke in polnjeni z nadevom iz zmletih orehov, rozin, drobtin, medu, začimb in sladke smetane. Ni mogoče, da nam ne bi šli v slast, zato ne omahujmo z naročilom in uživajmo slastne grižljaje, medtem ko se sonce počasi spušča proti zemlji in nas spomni, da se bo treba obrniti proti domu.