Meta Grgurevič je vizualna umetnica. Njena strast so multidisciplinarne instalacije. V svojem umetniškem izrazu na zanimiv način združuje na videz nezdružljivo. Rezultat? Svet mehanskih strojev, ki nam z upoštevanjem idejnega koncepta burijo domišljijo. Popeljejo nas v Metin ustvarjalni svet, ki je ...
Lebdeči stroj. Si ga dolgo načrtovala?
Prva ideja levitacijskega stroja se je zgodila leta 2012 v Helsinkih, kjer sem bila na trimesečnem rezidenčnem programu HIAP- Artist in residence. V tem obdobju me je zanimalo področje elektrike. Ob raziskovanju in prebiranju literature iz tega področja me je seveda popolnoma prevzela zgodba Nikole Tesle. Zato je bila moja prva ideja ponoviti njegov patent, generator brezžične elektrike. Vendar nisem našla inženirja, ki bi se upal spopasti s to idejo. Njihov nasvet je bil: ”Pojdi v gozd in ga tam poskušaj zgraditi, kajti drugače boš vse zažgala in uničila v svoji okolici!” Po mesecu iskanja prave osebe, sem idejo s težkim srcem opustila. Neuresničen cilj me je pripeljal do nadaljnjega razmišljanja, da je elektrika pravzaprav zelo široko področje ter da jo v moj vizualni jezik lahko vpeljem na različne načine. Iz tega se je razvila ideja o tem, da bi nek predmet postavila v lebdeče stanje, preko elektromagnetnega polja. Takratna kustosinja HIAP-a, Maritta Muukkonen se je zelo zagrela za moj način razmišljanja in mi pomagala pri iskanju sodelavcev. Tako sem spoznala matematika Otta Urpelainena s katerim sva razvila najin prvi lebdeči stroj.
Proces sam po sebi ni nobena skrivnost. Na internetu je bilo že veliko napisanega in raziskanega na to temo. Najina želja je bila iti skozi celoten postopek, spoznati kako deluje in kakšne so nove možnosti. Mesec dni sva potrebovala od idejne zasnove do same izvedbe, a na koncu nama je uspelo spraviti v lebdeče stanje 5 gramov. Ob odhodu iz Helsinkov sva oba vedela, da morava svojo stvaritev nekoč tudi nadgraditi. Zato sem ga letos ponovno povabila k sodelovanju pri projektu Crystal C, avtorja Jaše. Zelo me je razveselilo, ko je povabilo pozitivno sprejel in na svoje stroške prišel za en mesec in pol v Ljubljano. Najin cilj je bil spraviti v lebdeče stanje 500g težko kristalno stekleničko magičnega eliksirja. Po dveh mesecih trdega dela, padcev in vzponov sva uspela spraviti v lebdeče stanje 280g težek stekleni kozarec, ki nama je služil kot prototip.
Crystal C. Kaj to je in ali ga moramo izkusiti?
Crystal C. je obsežen projekt umetnika Jaše in bo predstavljen na dveh lokacijah v Ljubljani, galeriji Vžigalica in Kulturnem centru Tobačna 001. Marca se projekt Crystal C. seli v New York, v okviru trimesečnega rezidenčenga programa Pioneer Works. Jedro projekta je lebdeči eleksir v kristalni steklenički, ki ga Jaša razvija skupaj z neimenovanim alkimistom. Kot pravi Jaša: “Sestavni deli eliksirja so različne substance, ki povzročijo specifična emotivna stanja. Gre za alkimistični koktajl, nekakšen sprožilec, kar je po mojem mnenju vsako umetniško delo, ki v tebi povzroči čutenje. Z uporabo določenih substanc se spremeni slika realnosti in tej spremembi verjameš. Ko je sprememba skladna s čustvenim stanjem, ki se posledično odraža v miselnih procesih in izkustvu, je to zame umetnost”.
Kaj potrebuješ za izdelavo levitacijskega stroja in kje kupiš potrebne komponente?
Potrebuješ ogromno bakrene žice, ogromno majhnih komponent: uporov, tranzistorjev, kondenzatorjev… Jaz jim pravim kar bonbončki. Materiale ni težko dobiti. Veliko komponent sva z Ottom dobila iz starih naprav. Torej televizije, radijev etc. Temu pravimo Do It Yourself (DIY) proces, seveda sva jih nekaj tudi kupila…. Znajdi se in pojdi skozi proces! Šele ko greš skozi celoten postopek začenjaš razumeti kako naprava pravzaprav deluje in kaj se dogaja v ozadju. Iz žice sva naredila svoje elektromagnete, ugotoviti sva morala katera bakrena žica je prava in zakaj, koliko navojev žice potrebujeva katero železo je dovolj magnetno… Pri tem nama je svetoval in občasno pomagal Martin Podlogar, študent univerze za elektrotehniko. Zame je bilo to nekakšno popotovanje skozi zgodovino znanosti, razumevanju razvoja in raziskovanje. Delček po delček in počasi ti postane jasno kako deluje sistem ki poganja čarovnijo. Všeč mi je ideja čarovnika, ki pozna delovanje čarovnije in sistem ki stoji zadaj.
Kako poteka ustvarjalni proces pri takem projektu?
Sama sem zelo empirična. Stvar ali tema, ki me zanima jo enostavno probam. Teorija in praksa, vse to se zgodi v enem ”šusu”. Včasih se znajdem v situaciji, ko imam idejo a o tem kako jo realizirati ne vem popolnoma ničesar. Takrat poiščem prave ljudi, ki mi zanjo pomagati in me tudi kaj novega naučijo. To je vedno najboljši del ustvarjanja.
”Razšraufavanje, lotanje, povezovanje komponent” … niso ravno ženske domene …
Dandanes v sodobnem svetu to ni več le moška domena. V Helsinkih sem imela občutek, da je nekaj povsem običajnega, da ženska uporablja orodje. Morda je pri nas še vedno prisoten ta stereotip. A zadnje čase opažam, da tudi pri nas to ne boli več tako, kot je bolelo včasih.
“Šele ko greš skozi celoten proces, začenjaš razumeti, kako naprava pravzaprav deluje in kaj se dogaja v ozadju”.
Luč, mehanika, glasba, tehnologija. Ni umetnost zgolj slikanje na platno?
Ne, že zdavnaj ni temu več tako! S sodobno umetnostjo se ukvarjam že toliko časa, da se o tem ne sprašujem več. Zame je pomembno samo še zakaj in kako? S svojim delom preprosto rastem, postajam dobra in si želim postati še boljša. Opažam, da skozi umetnost lahko ljudem ter istočasno tudi sama sebi nekaj podarim. Ne moremo ostati pri razmišljanju o obstoju umetnosti le v obliki slikarstva ali kiparstva. Stvari okoli nas se konstantno spreminjajo in napredujejo. Tako jih je treba tudi razumeti in sprejeti. To ne velja le za umetnost, temveč za katerokoli drugo področje. To je preprosto del človeške evolucije.
Idealen ustvarjalni svet Mete …
Že obstaja. Edino, kar bi si želela, je, da bi se dalo z umetnostjo malo lažje preživeti. A mislim, da se tudi tu počasi situacija obrača na bolje.
Zanimiva anekdota iz tvojega ustvarjalnega sveta pa je…
Pri projektu “Escapement”, ki je med drugim nastajal v sodelovanju z erboristom Erikom Vidmarjem in je bil predstavljen na razstavi nominirancev nagrade OHO, lansko leto maja sem iskala tudi strokovnjaka iz področja strojništva. Ideja projekta je bila uporabiti hitro rastočo rastlino, kot naravni vir energije – motor, ki poganja četverico drobnih mehanizmov v galerijskem prostoru. Po dolgem klicanju in iskanju prave osebe, sem naletela na gospoda strojnega tehnika, sicer že v pokoju, Franceta Petača. V prvem trenutku srečanja sem vedela, da bo najino druženje obrodilo sadove. Ko sem ga vprašala kako naj ga poplačam za vse dane informacije in znanje mi je dejal, da mi ne more izdati računa, saj je v pokoju. Da pa je gospa, ki mu čisti stanovanje zbolela, stanovanje pa se mora počistiti. Tako sem mu namesto plačila počistila stanovanje. Tovrstna izmenjava uslug se mi zdi zelo lepa in zabavna, saj ni namenjena zgolj doseganju ciljev temveč je veliko bolj široka. Kmalu sva spila skupaj tudi kavo in se zapletla v dolgi pogovor o strojništvu, dogodivščinah iz njegove mladosti, politiki…. Sedaj sva že skoraj eno leto sodelavca in prijatelja.
Crystal C, od 7. februarja do 7. marca, Galerija 001, Tobačna ulica 1, Ljubljana
www.mgml.si
