"Preveč se trudim za nekoga, ki se niti malo ne trudi zame."
Pred nekaj dnevi sem se s prijatelji pogovarjala o “zloglasni temi”, ali bi morala punca loviti fanta, ki ji je všeč. Vsi imamo namreč zelo radi izgovore v stilu “če bi le malce več časa preživel z mano”, “če bi me le lahko videl zunaj službe”, “če bi le poznal moj pravi jaz, bi se morda zaljubil” … Morda pa mora samo vedeti, da ti je dovolj všeč, da ostajaš ob njem in poskušaš biti z njim, da razumeš njegov zaseden urnik, da vidi, kako zelo kul si, in da ne boš izvajala nanj pritiska, da je čas za resno razmerje, če še ni pripravljen …
V tistem trenutku sem se zavedla, kako absurdne so vse te moje misli, ko jih povem naglas! Po eni strani si želim verjeti, da ta fant res potrebuje nekaj časa več z mano, da se zaljubi, po drugi strani pa … Če si sploh ne želi vzeti dodatnega časa zame, kaj mi to pove?
Lov namreč ni zabaven. Ne uživam v nestrpnem čakanju, da mi odgovori na sporočilo, za katero ne vem, ali me bo nasmejalo ali pa spravilo v jok. Ne uživam v določanju dneva, ko bova šla na zmenek, niti v potrjevanju, sploh če vem, da se jaz tega zmenka veliko bolj veselim kot pa on. Ne uživam v iskanju tematik za pogovor samo zato, da slučajno ne bo prišlo do neprijetne tišine. Ne uživam v tem, da se trudim in trudim in pri tem čutim, da moja prizadevanja na drugi strani naletijo na steno in niso sprejeta z enakim žarom.
Res ne uživam v lovu! Ne uživam, da se pretirano trudim za nekoga. To mi samo pove, da se trudim dokazati svojo vrednost nekomu, ki tega tako ali tako ne želi videti. Poskušam nekoga prepričati, da vzljubi tiste dele mene, ki sem jih previdno gradila in na katerih sem delala leta in leta. Preveč se trudim za nekoga, ki se niti malo ne trudi zame.
O razmerjih razmišljam kot o prijateljstvih, in nikoli se mi ni bilo treba preveč truditi, da bi se z nekom spoprijateljila. Namenjeno nam je bilo, da postanemo prijatelji, zato se je vse sestavilo. Odločili smo se, da želimo biti v življenju drug drugega, zato smo to tudi uresničili. Poklicali smo se, kot smo bili dogovorjeni. Dogovorili smo se za srečanje in nanj prišli. Potovali smo skupaj, ker smo želeli biti skupaj pri novih dogodivščinah. Drug drugega smo spraševali o počutju, ker nam je bilo resnično mar. Svojih prijateljev pred nikomer ne skrivamo. Ne skrbi nas, da bomo drug drugega izgubili, ker vemo, da je naša ljubezen resnična. Nismo lovili drug drugega. Našli smo se in se odločili, da se družimo.
In iskreno povedano, so bila moja prijateljstva vedno močnejša od mojih razmerij. Preprosto zato, ker so mi bili ti ljudje namenjeni. Zanje se nisem rabila boriti. Ni mi bilo treba dokazovati, da sem vredna njihove ljubezni. Nisem se rabila opravičevati za to, da sem kar sem, ali reči, da bodo potrebovali več časa, da me bolje spoznajo.
Ker v določeni starosti nekako veš! Veš, s kom želiš preživeti več časa. Koga si želiš v življenju. Komu želiš posvetiti več pozornosti. Koga želiš bolje spoznati, ker meniš, da je odlična oseba. Če torej nekdo tega ne vidi ali ne razume, potem lovljenje te osebe ne bo čisto nič spremenilo. In včasih je ta lov znak večje težave, ki jo imaš. Morda si osamljen, morda zdolgočasen, morda bi rad, da se ti v življenju dogaja nekaj zanimivega … A razmerja ne delujejo tako. Zanje sta vedno potrebna dva!
Osebi, ki ne vidi tvoje vrednosti, ne rabiš dokazati, da nima prav. To je samo znak, da ti ta oseba ni namenjena. Tisti, ki vidijo tvojo vrednost, ne rabijo dokazov. Ne rabijo dodatnega časa. Pridejo in ti pokažejo, da si VREDEN VEČ, KOT SI MISLIŠ!
