"Noben dan ni enak drugemu in vsako jutro ima svoj posebni čudež, svoj čarobni trenutek, v katerem ponikajo stara stvarstva in se rojevajo nove zvezde." - Paulo Coelho
パウロ・コエーリョ je na svojem uradnem ブログ zapisal pogovor, ki ga je imel z duhovnim učiteljem leta 1982. Čeprav je tedaj minilo že 35 let, se vprašanja, ki sta se jih dotaknila, še danes ponavljajo in njihove odgovore pozna samo bog.
O čem sta se pogovarjala, preberite v nadaljevanju.
—
“Kaj delamo na Zemlji?” sem vprašal učitelja.
“Iskreno? Ne vem. Opazoval sem to iz z različnih zornih kotov, iz svetlih in temnih krajev. Danes sem prepričan, da nihče ne ve. Samo bog ve,” je odgovoril.
“To ni dober odgovor za učitelja,” sem mu rekel.
“To je iskren odgovor. Poznam veliko ljudi, ki ti bodo podrobno razloži pomen našega obstoja. Ne verjemi jim, ti ljudje govorijo starodavni jezik in verjamejo le v to, kar znajo razložiti.”
“Ali to pomeni, da za naše življenje ni razloga?” sem ga nejeverno vprašal.
“Ne razumeš, kaj ti želim povedati. Rekel sem, da ne vem razloga. Ampak, seveda obstaja razlog, zakaj smo tu in bog ga pozna.”
“Zakaj nam tega ne razkrije?” sem bil vztrajen.
“On ga odkriva v vsakem od nas, vendar to počne v jeziku, ki ga pogosto ne sprejemamo, ker nima logike, ker smo vajeni samo na navodila in formule. Naše srce ve, zakaj smo tukaj. Kdor posluša svoje srce, sledi znamenjem in živi svojo osebno legendo. Le ta bo razumel, da sodeluje v nečem, četudi tega ne bo razumel na racionalni ravni. Obstaja prepričanje, da v sekundi pred smrtjo spoznamo resnični razlog svojega obstoja. Takrat se rodita pekel in nebesa.”
“Ne razumem,” sem mu rekel zmedeno.
“V tej sekundi nam pekel služi, da se ozremo nazaj na svoje življenje in da spoznamo, da smo zamudili priložnost, da častimo boga in proslavimo čudež življenja. Nebesa nam služijo, da lahko rečemo: ‘Naredil sem napake, vendar nisem bil strahopetec. Živel in delal sem, kar sem moral.’ Tako pekel kot nebesa nam bosta sledila še dolgo, a ne za vedno,” je odgovoril.
“Kako naj vem, da v resnici živim svoje življenje?” sem vprašal.
“Na način, da boš namesto občutka grenkobe čutil navdušenje. To je edina razlika. Poleg tega mora človek spoštovati skrivnost in ponižno sprejeti, da ima bog načrt za nas. Velikodušen načrt, ki nas približa njemu in ki upravičuje te milijone zvezd, planetov, črnih lukenj in vsega drugega, kar nocoj vidimo na nebu.”
“Zelo težko je živeti brez obrazložitve,” sem zajokal.
“Ali lahko razložiš, zakaj mora človek dajati in prejemati ljubezen? Ne moreš. S tem živiš, kajne? Ne samo, da živiš s tem, ampak ljubezen je najpomembnejša stvar v življenju. In za to ne obstaja razlog. Tako, kakor za življenje ne obstaja razlog. Obstaja pa razlog, zakaj smo tu in moraš biti dovolj ponižen, da to sprejmeš. Zaupaj mi, življenje vsakega človeka ima pomen, ne glede na to, koliko greši in kako preživi večino svojega življenja na zemlji, ko išče odgovore, medtem, ko je pozabil živeti.
Povedal ti bom primer takšnega trenutka, ko sem bil blizu razumevanja tega. Na 50. obletnico mature sem prispel v šolo, ki sem jo obiskoval kot najstnik. Srečal sem stare prijatelje, pili smo in si pripovedovali enake šale kot pred pol stoletja. V nekem trenutku sem pogledal na šolsko igrišče in videl sebe, otroka, ki se igra in opazuje življenje z občudovanjem in velikim zanimanjem. Naenkrat ta otrok dobi fizično obliko in se mi približa. Pogledal me je in se nasmehnil. Takrat sem spoznal, da nisem izdal svojih mladostnih sanj, da je bil ta otrok, ki sem nekoč, še vedno ponosen name. Spoznal sem, da razlog za življenje, ki sem ga imel kot otrok, še vedno živi v mojem srcu.
Poskusi živeti tako intenzivno kot otrok. Ne išči pojasnil in razlag. V vsak nov dan pojdi kakor, da gre za pustolovščino in ponoči zaspi utrujen in srečen.”
