Šanghaj – boljše mesto, boljše življenje

In res je nekoč onesnaženo industrijsko  mesto v delti reke Jangce, približno 40 kilometrov oddaljeno od morja, v katerem danes živi kar z 19 milijonov prebivalcev, v zadnjih dvajsetih letih temeljito spremenilo svojo podobo. Še pred dvajsetimi leti je bilo namreč v Šanghaju le 10 odstotkov zelenih površin, danes pa je zelenega od 25 do 30 % mesta, pa tudi tekstilno, avtomobilsko, električno in ladjedelniško industrijo so umaknili iz mesta. Ker je Šanghaj postal kitajski trgovski in poslovni center številka ena in postaja vedno bolj pomemben svetovni finančni center, se mesto seveda sooča tudi z negativnimi posledicami razvoja. Eno najbolj perečih vprašanj sta seveda prostor in cena nepremičnin, ki se kljub svetovni recesiji dvigata v Kitajcem nedostopne višave. Dokler obstaja interes za kupovanje stanovanj in poslovnih prostorov, se gradnja v Šanghaju nadaljuje. Trenutno v mestu gradijo več kot 6000 stavb, po podatkih nepremičninskih agencij so junija letos prodali kar 2,1 milijona kvadratnih metrov bivalnih prostorov. V prvi polovici leta so nepremičninske agencije v mestu prodale 138.400 rabljenih (predvsem stanovanjskih) enot.

Nebo je meja
Mesto, ki so ga Kitajci kot prvega odprli tujim vlagateljem, je postalo mednarodna metropola, ki lahko s svojimi nebotičniki brez sramu konkurira Tokiu ali New Yorku, v zadnjih letih pa se je izrazito spremenila tudi kulinarična ponudba, saj v okoli 40.000 restavracijah lahko najdemo skoraj vse svetovne kuhinje in seveda vse kitajske regionalne specialitete. Na dekadentno ozračje v začetku dvajsetega stoletja nas spominjajo le še šanghajski muzej, ki se nahaja pod znamenitim TV-stolpom Oriental Pearl Tower, in naslovi nekaterih najbolj prestižnih finančnih institucij, ki še vedno kraljujejo v stavbah iz zgodnjega 20. stoletja na Bundu. Poleg sedežev bank je Bund znan tudi po elegantni barski sceni in nekaterih najboljših šanghajskih restavracijah, saj se iz klubov in restavracij odpira čudovit pogled na polotok Pudong, na katerem se visoko v nebo vzpenjajo nekatere od najvišjih stavb na svetu. Trenutno je druga najvišja stavba na svetu Šanghajski svetovni finančni center s 492 metri in najvišjo opazovalno teraso na svetu, saj lahko s stotega nadstropja stavbe opazujemo mesto in ostale stavbe pod seboj. A tekmovanje v višinski gradnji še ni končano, saj v neposredni bližini že gradijo novo stolpnico, ki se po vzpenjala še višje od Šanghajskega centra. Gostje, ki ljubijo višave, lahko preživijo noč dobesedno med oblaki, saj zgornja nadstropja, natančneje nadstropja od 79 do 93 pripadajo hotelu Park Hyatt Shanghai, ki je tako najvišji hotel na svetu. Če je vseh 174 sob v hotelu zasedenih, lahko poskusimo srečo v sosednji stolpnici Jin Mao, ki je bila šanghajska najvišja zgradba do preteklega leta, ko je bil odprt Šanghajski svetovni finančni center. Zgornja nadstropja stavbe, ki jim vlada kitajska srečna številka osem (88 nadstropij), so naslov hotela Grand Hyatt, ki se ponaša z najvišjo recepcijo na svetu, v najvišjem nadstropju pa lahko ljubitelji višin popijejo pijačo v najvišjem baru na svetu, imenovanem クラウド9. Notranjost bara je skoraj povsem neosvetljena, kar po začetnem začudenju postane jasno, saj le tako obiskovalci lahko uživajo ob nemotenem pogledu na sosednje stolpnice in na mesto, ki leži pod njimi.

Šanghajski svetovni finančni center je najlepši primer neverjetne preobrazbe, ki jo doživlja Kitajska. Po odločitvi kitajske vlade je bila namreč v zgodnjih devetdesetih letih trgovska in finančna cona Lujiazui v novem predelu Pudonga izbrana za nastajajoči ekonomski center. Fotografije, ki prikazujejo Lujiazui leta 1990 in le devetnajst let kasneje, so neverjetne. Od industrijskega predela z nizkimi hišicami se je najbolj prepoznaven del Šanghaja spremenil v zbirko stolpnic, katerim mejo predstavlja le nebo.

Potrošniški raj
Kje je center največjega kitajskega mesta, je nemogoče določiti. Za poslovneže je najpomembnejši del mesta seveda finančni predel ob reki Huangpu, turisti najpogosteje obiskujejo Yuyuan s čudovitim parkom in uličicami, ki se trudijo predstaviti Kitajsko izpred nekaj stoletij, a jim poleg osrednjega taoističnega templja, ki je v centru uličic, le težko uspeva. Uličice so namreč namenjene zgolj trgovinicam, kjer lahko obiskovalci kupijo spominke “made in China”:  od vžigalic z Maovo podobo, do ponaredkov pradinih torbic ali kotalk z utripajočimi lučkami, med nakupovanjem pa si lahko privoščijo McDonaldsov burger ali kavo v ameriškem Starbucksu.  

Če si Kitajsko še vedno predstavljamo kot deželo, ki jo vodijo starčki v sivih uniformah, po ulicah mest pa se vozijo milijoni kolesarjev v delavskih uniformah, nas bo sprehod po nakupovalni ulici Nanjing, ki je namenjena le pešcem, povsem osupnil. Na malce več kot kilometer dolgi ulici se nahaja na stotine trgovin, ki jih najdemo v vsakem večjem evropskem mestu, pravo pravo presenečenje pa je sprehod po ulicah West Nanjing Road と Huaihai Road, ki ju obdajajo le prodajalne najprestižnejših modnih oblikovalcev, draguljarjev in avtomobilskih zastopnikov. Obiskovalci teh ekskluzivnih trgovin, v katerih cene niso nič nižje kot v Evropi, so predvsem tujci, ki Šanghaj obiskujejo ali v njem živijo in delajo, in nov razred bogatih Kitajcev, ki predstavljajo zanemarljiv delež celotnega prebivalstva, a v državi z 1,3 milijarde prebivalcev si Louis Vuitton, Dolce & Gabana, Dior in ostali obetajo velik kos pogače.

Pokaži, kaj znaš
Organizacija svetovne razstave v Šanghaju je dokaz, da Kitajska svetu želi pokazati svojo novo podobo in prav zato bo Expo prihodnje leto največja svetovna razstava doslej, po površini kar dvakrat večja od kneževine Monako. Razstavni prostori se bodo namreč raztezali na kar 5,28 kvadratnih kilometrov na obrežjih reke Huangpu, pokritih razstavnih prostorov pa bo več kot tri kvadratne kilometre. Investicija bo kitajsko vlado stala 28,6 milijard yuanov, kar v ameriških dolarjih znaša 4,18 milijarde. Razstava, ki bo svoja vrata odprla 1. maja naslednje leto in bo potekala do konca oktobra 2010, bo po ocenah organizatorjev v Šanghaj privabila kar 70 milijonov obiskovalcev. Trenutno je razstavni prostor še veliko gradbišče, na katerem dela več kot 15.000 delavcev. Njihova naloga je spremeniti nekdanji industrijski predel, kjer je delovalo več kot 200 tovarn in živelo več kot 18.000 gospodinjstev, v razstavni prostor, na katerem bo 42 držav zgradilo lastne paviljone, ki jih bodo po razstavi večinoma prenesli v svoje države. Nekaj stavb, med njimi kitajski paviljon, ki že postaja nov simbol Šanghaja, razstavni bulvar, gledališče in tematski paviljon pa bodo ostali in služili kot mednarodni konferenčni center, razstavne galerije in kulturne ustanove. Na vprašanje, kaj se je zgodilo s prebivalci, ki so tu živeli pred začetkom gradnje, organizatorji zagotavljajo, da so bili preseljeni v nova stanovanja, ki so veliko boljša in prostornejša, a menja teh ljudi verjetno nikoli ne bomo slišali. Šanghaj je namreč biser kitajskega razvoja, ljudje pa le orodje, ki vodijo do njega.