Nihče ne mara biti žalosten, in ko smo žalostni, se poskušamo izvleči iz tega, želimo se čim prej počutiti bolje in pogosto potlačimo svoja čustva. Žalost razumemo kot neznosno stanje, ki nas bremeni, vendar so oblike žalosti zelo raznolike, so različne intenzivnosti. Žalost je sestavni življenja.
Včasih nam žalost služi kot kontrast, ki poudari, kaj dobrega imamo.
Včasih žalost prinese umiritev. Tedaj, solze pritečejo z nasmehom na obrazu, saj skozi žalost začutimo vso bogastvo vsebine svojega življenja. Čutimo hvaležnost, da smo v nekem obdobju življenja z nekom nekaj preživeli, čutili in delili.
Žalost se nikoli ne razjezi. Prihaja, tedaj, ko je vsa jeza izginila, ko so izginili občutki nemoči, in so ostala samo čista čustva. Čustva, ki so del nas, ki ohranjajo del nečesa, kar smo imeli in izgubili, žalost izgube.
Žalost pride, da nam omogoči jok, da s solzami čistih čustev speremo srce, v katerih ni samopomilovanja, ampak le sprejemanje in sprava.
Žalost nas nikoli ne pusti zmedene in razočarane, ampak umirjene in prečiščene, premišljene globokih uvidov, presenečene nad nepričakovanimi življenjskimi preobrati.
Žalost živi z nami in se spreminja, raste in se razvija, ne postaja večja, ampak postane sestavni del čustvenega življenja, del našega čustvenega bogastva, del naših dragocenih izkušenj in neizbrisanih spominov.
Zato, ko se pojavi žalost, je ne poskušajte pregnati. Objemite jo, sedite z njo, jokajte z njo, naredite, kar zahteva od vas, poslušajte jo in občutite.
Odprite ji svoje srce. Kajti žalost pride, da nam omogoči, da začutimo veličino svojega srca, da se spomnimo, koliko smo sprejeli in doživeli in koliko smo vložili v tisto, kar nam je najpomembnejše.
