駐車中のミニを見ると、テスト用ミニ クーパー D の場合のように、ボンネットの下にディーゼル 3 気筒エンジンではなく、強力なガソリン エンジンが搭載されているとなんとなく期待します。これは、ブランドとモデルに多くの革新と模範的な経済性をもたらしましたが、何よりも重要なのは、ミニがこれまでと同じであることです...ミニです。私たちのテストでどのようにうまくいったかを以下で読んでください。
Mini cooper D in njegov 1,5-litrski trivaljni dizel se poleg konkretne tehnične naprednosti ponaša z presenetljivo dobrimi zmogljivostmi、 どれの 85 kilovatni in 270 Nm stroj s pridom prenaša na podlago. Končnih 205km/h と 9,2 sekundni pospešek do stotice sta podatka, ki se jih v tem segmentu ne bi branil marsikatera športna različica, in čeprav je v primerjavi s cooperjem S bolj skromen, pa uspe kadarkoli privabiti nasmeh na obraz.
Glede voznih lastnosti in lege na cesti je Mini cooper D namreč pravi mini, ki v ovinkih prinaša tisti značilni gokart občutek in odlično vozno dinamiko. Poleg tega pa se Mini cooper D ponaša tudi z zgledno ekonomičnostjo, ki se je (ponovno) ne bi branile niti tiste najbolj “eco” različice modelov B-segmenta, na papirju pa to pomeni 92 gramov emisij in 3,6-litrsko povprečno porabo. V teoriji je sicer slednja višja za slaba dva litra, ampak s pridnim varčevanjem se bo med merilniki izrisal tudi štirica, pri priganjanju pa kvečjemu (visoka) šestica. Skupaj z le 40 litrskim rezervoarjem (res škoda ker ni večji), to v teoriji tako pomeni, da bi z enim rezervoarjem prišli do Madžarske prestolnice in nazaj, no, v praksi pa je bolj verjetno, da boste prišli do Avstrijske prestolnice in nazaj.
S takšnim motorjem v nosu je tako mini poleg zgledne vozne dinamike lahko tudi pravi varčnež, obenem pa na pogled prinaša ves športni “seksapil” kot vse ostale različice tega kultnega modela. Enako velja tudi za izgled in prostornost potniške kabine, kjer pri slednjem v prvi vrsti prostora ne zmanjka,p pa čeprav je vstopanje in sedenj športno nizko (in zna koga tudi zmotiti), v drugi vrsti pa je veliko bolj tesno, zato je kljub rasti, mini četrte generacije še vedno zgolj in kvečjemu 2+2 vozilo. Nekoliko bolje se bo sicer godilo prtljagi, saj トランク ni več tako špartanski, z 211 litri pa tudi bližje razrednemu povprečju, imajo pa potniki na voljo tudi dvojno dno in po sredini deljivo naslonjalo zadnje klopi. Nas je pa zmotilo zapiranje prtljažnih vrat, ki je preglasno in zato neugledno.
Glede opreme je bogatost le-te še vedno pogojena z globino kupčeve denarnice in njegovimi preferencami, med opremo pa je po novem tudi レーダークルーズコントロール、つまり zelo občutljiv na umazanijo in sneg (ter druge padavine) tako, da je uporaba možna le v dobrih vremenskih pogojih. Več je tudi druge napredne tehnike kot je sistem za zaznavanje možnosti naleta in ohranjanje vozne smeri. Več kot ponuja konkurenca. Je pa tudi res, da Mini cooper D tudi ni in ne more biti poceni, kar pogled na cenik tudi potrdi.
続きを読む： Injekcija rastnega hormona miniju cooper S dobro dela
So pa materiali in izdelava na pričakovano visokem nivoju, ergonomija pa še vedno samosvoja in ponovno – premiumska. Z zunanjosti se je tudi v kabino preselila velika količina kroma, osrednji merilnik je izgubil skalo za hitrost, znotraj njega pa je še vedno prostor za prikazovanje audio naprave, navigacije in tudi parkirnih pomagal. Okrog prestavne ročice je tudi stikalo sistema prilagodljive vozne dinamike, kjer način “green” vozilu po BMWjevsko pristriže krila, v načinu sport pa je pohvalno športen. Prednja sedeža sta zahvaljujoč nastavljivi dolžini sedalnega dela presenetljivo športna, pomisleke pa smo imeli glede imitacije usnja na osrednjem delu, ki ne deluje prepričljivo in dolgotrajno.
Osnovnih 21.700 evrov je pač davek, ki ga s seboj pripelje imidž modela in znamke, a vseeno cena je malce visoka. Cenovno je Mini cooper D sicer slabe tri evrske tisočake pod cooper eS-om, ampak konkurenca zmore za ta denar ponuditi…hm, več vsega. No, le imidža večina ne. Čeprav tudi mini zadnje čase kar malce izgublja na tem področju, se vam ne zdi.
