眠れる森の美女、最も美しいクラシックバレエの物語

Najlepša klasična baletna zgodba se predstavlja tudi na naših odrih. Od leta 1890, ko je bila v gledališču Marijinski v St. Petersburgu premierno predstavljena Čajkovskova Trnuljčica, ki so jo tedaj poimenovali tudi za dogodek stoletja, ta balet velja za eno najčistejših del. Znana zgodba tudi v baletni obliki ohranja pridih pravljičnosti in romantike, v tistem času pa je bila v Rusiji med najbolj pričakovanimi premierami, okrog katere se je upravičeno dvigalo ogromno prahu. Predstava je simbolizirala revolucijo baletne glasbe, konstituiranje lastnega ruskega baletnega sloga in renesanso klasičnega baleta v našem stoletju.

Balet Trnuljčica pa je pomemben tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja. Čajkovski je po neuspehu Labodjega jezera za dalj časa odstopil od pisanja baletne glasbe, Petipa pa je svoji nagnjenosti k zahodni baletni tradiciji dodal še elemente domače ruske baletne šole ter v 19. stoletju razvite italijanske šole – nastal je njegov lasten slog, ki je takoj zaslovel kot eleganten, aristokratski in briljanten, hkrati pa tekoč in ruski. Ko sta se mojstra prvič srečala, je bila glasba za Trnuljčico že napisana, a Petipa je od skladatelja zahteval precejšnje predelave v partituri. チャイコフスキー mu je potrpežljivo sledil in Trnuljčica je za vedno obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo.

Vsebinsko se balet močno navezuje na Trnuljčico pravljičarja Charlesa Perraulta iz leta 1697, Petipaju je uspelo pravljičnost in romantiko ohraniti v številnih podrobnostih, dodal pa je še več pravljičnih figur. Vse skupaj ustvarja virtuozni klasični balet s številnimi pas de deuxi, variacijami in romantičnimi ansambelskimi prizori.

See also

イベント

ユーロパークは音楽と子供向けプログラムで創立 24 周年を祝いました

Postavitev, ki si jo bomo lahko ogledali v リュブリャナ, bo v rokah sedanjega umetniškega vodje ansambla SNG オペラ & バレエ リュブリャナ, Ireka Mukhamedova, ki se ga lahko spomnimo iz sezone 2010/2011, ko je koreografiral Septet v okviru baletnega večera Vidnonevidno.

foto: Darja Straus Tisu