Moj svet je kopalnica ali kaj so vsi ti ljudje, katerih zvok odmeva v njej? Ko gledam, kako trava že raste in zeleni, me spomini vrnejo v preteklost, ko sem na poti med šolo in domom prikrito gledala ljudi, ki so opravljali prva spomladanska opravila, si vmes vzeli čas za občudovanje mavrice na nebu, nekateri so posedali v travi in brali knjige, vse skupaj pa je izgledalo mirno, brez dramatičnega vzpona
Miren je bil tudi način mojega opazovanja, a veliko pozornost so v moji, skoraj preveč razmišljujoči, glavi pritegnili detajli. Moje oko je zaznalo nekaj več v vseh udeležencih tistega trenutka. Moje oko je zaznavalo zavezanost, svobodo, vznemirljivost, bitje srca, zadovoljstvo, radost, optimizem. Trenutek je bil kot navdih pesniku, ki pravkar piše svojo prvo pesem, ki bo nekoč del svetovno znane pesniške zbirke. Bil je kot moč gradbincu, ki metodično, postopoma gradi svojo hišo, dokler ne bo tako velika, da bo zakrila sonce. Bil je kot prvi stavek, ki je spolzel izpod peresa pisatelja, ki bo napisal svojo prvo knjigo. Bil je kot prvi avto, katerega volan so prijele moje roke. Bila je čudovita pokrajina, ki je pritegnila moje oko. Bila je 봄, prav takšna kot vsako leto, ko pride zanjo čas. In če si pri sprostitvenih tehnikah nekako že skoraj klišejsko orisujemo ravno ta letni čas, katerega “razpoloženje” nas popelje v prostor, ki je vedno zelen, posut z rožicami, z majhnim potočkom in žvrgolečimi ptički, je moj skriti svet nekoliko drugačnega izgleda. “Čemu?” se skoraj vedno vprašam. “Zakaj ne pripadam vsaj tisti drugi polovici, katere meditacijski prostor predstavljajo šum valov in vonj morja, kokosa in palmovcev, ki hladijo pretirano vročino?” začudeno premišljujem. “Zakaj je moja prva stvar, kadar pomislim na umski umik, 화장실?” Mogoče sem res smešna in ne prav tipična predstavnica tovrstnih meditativnih in sprostitvenih metod, pa tudi začudeno bi me gledali, če bi si med počitkom v pisarni zavrtela zvoke iz kopalnice. Na spletu je moč najti vse mogoče glasbene in zvokovne podlage za uspavanje kužkov, muc, papagajev, dojenčkov pa protistresne, delovno naravnane, spodbujajoče, sproščujoče glasbene metode, ki prikličejo tvoj notranji svet in te navdajo z novo energijo. Hej, ampak kje sta zvok in slika kopalnice? In spet moram uporabiti svojo domišljijo, da za minuto ali dve izklopim direndaj, hitrost, radio, zvok tipk in šelestenje papirjev, besedno zvezo “Helena, ali bi mi lahko prosim …” itd. “In kaj je tako posebnega v moji kopalnici, da je tolikšen, že skoraj pretiran, vir moje inspiracije?” Moj odgovor je lahko preprost ali kompleksen, kakor se vzame: v kopalnici pač najdem svoj mir. Tam ni telefona, tam nihče ne vstopa, tam me nihče ne moti. Tam sem lahko uro ali dve, tam je “tišina”, tam je le zvok ljudi, ki se pretaka po ceveh. “A kaj so ti ljudje?” Moja inspiracija, moja meditativna glasba, moj smeh, moj svet. Pogovori v kopalnici so vedno skrivnostni, petje pod tušem je vedno razglašeno, jok se v kopalnici vedno umiri, smeh je vedno radosten, zvok sosedovega pralnega stroja pomirjujoč, voda, ki teče po ceveh, pa je kot potok, ki žubori v daljavi. Še to, v moji 화장실 vedno zelo lepo diši ☺ … v novi reviji pa vas bomo navdihovali z modnimi nasveti, vas nagovarjali k nakupu novega avtomobila in namesto vas okušali sladko življenje.
