브라질리아 - 더 이상 지루한 수도가 아닙니다

A mesto je bil projekt socialno osveščenih voditeljev, ki so si njegov nastanek in obstoj zamislili kot upor proti centralizaciji državnih centrov, koncentriranih na obalah Atlantika.

Zgodovina Brasilie je zabavna in dramatična, takšna kot so Brazilci sami. Zamisel o glavnem mestu, ki ne bi bilo le politično, ampak tudi geografsko središče države, se je pojavila že v prvi brazilski ustavi, a o tem zapisku v ustavi ni nihče veliko razmišljal. Anekdota, ki govori o nastanku mesta, pripoveduje o srečanju enega najbolj odločnih brazilskih predsednikov Juscelina Kubitscheka in novinarja, ki je predsednika spomnil na določilo ustave in od njega skorajda izsilil obljubo o ustanovitvi mesta. Nemogočo idejo so izpeljali trije možje, katerih imena so se za večno zapisala v zgodovino načrtovanih mest: Lúcio Costa je bil glavni urbanist, Oscar Niemayer, ki je star 102 leti in še vedno ustvarja v svojem ateljeju v Rio de Janeiru, je mesto zasnoval arhitekturno, Burle Marx, ki ga mnogi imenujejo kar poet vrtov, pa je bil vodilni krajinski arhitekt. A tisti, ki še vedno mislijo, da je Brasilia, glavno mesto Brazilije, le središče državnih uradnikov, ki vsak konec tedna množično zapuščajo mesto sredi brazilskih savan, suhoparnih diplomatskih pogovorov in politične korupcije, se močno motijo. Brasilia ni le hladno mesto spomenikov in betona brez prijetnih trgov in uličnih vogalov. Glavno mesto multikulturne države, ki je bilo med drugim tudi glavni oder rock and roll eksplozije v osemdesetih letih, danes živi in diha kulturo skozi najrazličnejše izraze ter potrjuje svoje mesto na različnih področjih. Aprila letos je Brasilia praznovala svojih prvih petdeset let. In ravno v tem revolucionarnem urbanističnem poizkusu, v tem mestu gromozansko velikih avtocest in na drugi strani očarljivih rezidenčnih četrti, se je rodil, razvil in odrasel nov tip Brazilcev: mešanica kontinentalnega in tropskega; vzhodnjaki, južnjaki, severnjaki …, vsi so se združili v centru države.

Nov kulturni zagon nove generacije
Trinajst let po ustanovitvi mesta je v njem živelo le 220.000 uradnikov z družinami in mesto je bilo daleč od sanj enega od ustanoviteljev Lúcia Coste, ki je želel, da mesto postane “življenjsko in prijetno”, ali od ideje Darcyja Ribeira, ki je želel, da Brasilia postane “avtonomni kulturni center”. Namesto pomembnosti je živelo kompleks inferiornosti in zdelo se je, da bo Brasilia postala moderni Machu Picchu. Kulturni kisik je znova začel krožiti po prestolnici v osemdesetih letih, ko se je začela osamosvajati prva generacija intelektualcev, rojenih v mestu. Med nosilci sprememb naj omenimo Concertos Cabeças − kulturna srečanja mladih z recitacijami, petjem in plesom. Iz tega ustvarjalnega jedra so izšli: pesnik Nicolas Behr, vizualni umetnik Wagner Hermuche in znamenita pevka Cassia Eller. A leta so minevala in mesto je raslo in se širilo. Umetniki so se razvijali, zavzemali so nova območja, priznanja, nagrade, z drugimi besedami, mesto je postalo tržišče. Izkazalo se je, da morajo preskočiti meje mesta in zavzeti nova območja, kar se je zgodilo z gledališko skupino Os Melhores do Mundo, pevko Zelio Ducan, rock skupinami (Legiao Urbana, Plebe Rude, Capital Inicial) in glasbenikom Hamiltonom de Hollanda.

Mesto modernizma
Brasilia je bila zgrajena v časih, ko je bilo gorivo poceni, zato je v mestu avto kralj, čeprav široke ceste niso zagotovilo za nemoten pretok prometa, saj je mesto, ki je bilo prvotno zgrajeno za vsega 600.000 prebivalcev, danes pa v njem živi kar 2,6 milijona ljudi, preplavljeno z avtomobili, kar predstavlja precejšno težavo obiskovalcem, ki morajo med ogledom mesta prečkati široke avenije. Ne srečo se Brasilia ne razteza v neskončnost. Center mesta, kjer so tudi najpomembnejše zgradbe, je zgrajen v obliki letala ali ptice in od glave do repa “ptica” meri le 8 kilometrov, vladne stavbe, na primer 16 identičnih stavb ministrstev, pa obkrožajo urejene zelenice in parki. Ogled mesta moramo začeti pri spomeniku predsedniku Kubitscheku, ki je dal pobudo za izgradnjo prestolnice. Poet javnih del, kot so Brazilci poimenovali predsednika čeških korenin, je visok 27 metrov in malce spominja na čase sovjetskih diktatorjev. Ob spomeniku je mogoče obiskati tudi muzej, posvečen Kubitscheku, z zanimivimi fotografijami, ki dokazujejo, da na mestu današnje prestolnice pred petdesetimi leti resnično ni bilo ničesar. Leta 1958 zgrajena mestna katedrala je dobesedno eksplozija svetlobe, uokvirjena v krono paraboličnih betonskih stebrov. Niemayerjev vrhunec je trg Praça dos Trés Poderes s sodno palačo in palačo Planalto, ki je urad predsednika države. Predsednikova rezidenca je prav tako impresivna palača Alvorada, ki je v bližini jezera Paranoá. Najbolj dominantna je stavba Kongresa (Congresso Nacional), 28-nadstropna stavba v obliki črke H, ki predstavlja besedo človeštvo (humanidade), in parlamenta z dvema ogromnima polkroglama, eno obrnjeno navzgor, drugo navzdol. Kot Gaudijeva Barcelona je tudi Brasilia eno od svetovnih čudes in edino moderno mesto na UNESCO-vi listi svetovne kulturne dediščine, ki ga je ob svojem prvem obisku ruski astronavt Jurij Gagarin opisal z besedami: “Počutim se, kot da bi stopil na drug planet.”

Modernistično, a vendar življenjsko mesto
Kljub temu da jo mnogi opisujejo kot neosebno in dolgočasno prestolnico, je mesto z več kot 90 ambasadami in velikim številom tujcev, izredno svetovljansko. Topli večeri, odlične restavracije, prebivalci, ki pijejo vrhunska vina in se predajajo mešanici okusov z vsega sveta, ni le kliše, ampak realnost. Znana veriga “churrascaria” restavracij Porcao, katere ponudba temelji na mesnih jedeh z žara, osrečuje ljubitelje mesa tudi v glavnem mestu, še posebej, ker v restavraciji lahko jedo, kolikor želijo. Vsi, ki jih mesne specialitete ne navdušujejo, razveseljuje dejstvo, da je v mestu veliko vegetarijanskih restavracij, ena od uspešnejših je na primer Real Vegetarian Cuisine, ki je v nakupovalnem centru Conjunto Nacional. Ena najbolj znanih restavracij se imenuje 앨리스, v njej pa bomo zelo verjetno v specialitetah lastnice Alice Mesquita uživali skupaj z veleposlaniki, državnimi uradniki in ostalo družbeno elito. Nočno življenje prestolnice se odvija v klubih, kot so Balaio Café, Blues Pub, Gate’s Pub; klub Espaço Galleria je središče underground scene, Café da Rua 8 slovi kot zbirališče umetnikov, eden najbolj emblematičnih klubov je gotovo Clube do Choro, ki v prijetnem ambientu s hladnim pivom in slastnimi prigrizki občinstvu že veliko let predstavlja nove talente in vzhajajoče zvezde brazilskega plesa in glasbenega sloga, imenovanega choro. Morda se zdi, da je Brazilija drug planet, a tudi na tem planetu ljudje uživajo življenje, v čemer so Brazilci mojstri in glavno mesto ni nikakršna izjema.