Kumomi: 미래의 창의적인 커플

Kako je nastal vajin “kreativni par”?
Maruša: Spoznala sva se v 3. letniku na Fakulteti za dizajn. Skupaj sva praktično začela sodelovati takoj, še preden sva postala par v osebnem življenju, ampak saj veste, ena stvar pelje k drugi. Tako sva se našla in popolnoma ujela, kar je peljalo k ambiciji po skupnem sodelovanju. Prvi najin projekt izven fakultete je bila instalacija na Oblikovalski okuševalnici v okviru Mesecu oblikovanja 2013, kjer sva tudi prejela nagrado za najboljšo interpretacijo teme Svetloba na mizi.

Tam sta tudi prvič predstavila svetilni set PoM. Za kakšne luči gre?
남자: Da, na Oblikovalski okuševalnici sva sodelovala z restavracijo Rizi Bizi, kar je vplivalo na barvo in obliko PoM luči, saj smo skušali malce vplesti tudi njihovo celostno grafično podobo. Obliko je izrisala Maruša, jaz pa sem potem bolj poskrbel za izvedbo. Celotno senčilo luči je bilo takrat monolitno narejeno s pomočjo 3D tiskalnika v studiu ajdovskega Pipistrela, od januarja dalje pa imava lasten 3D tiskalnik, kar bo bistveno zmanjšalo produkcijske stroške. Saj je ideja ta, da lahko ponudiva cenovno dostopne izdelke.

Verjetno se sedaj še malo privajata na celoten postopek – sta imela kakšne večje težave pri tem?
남자: Zaključek je bil sprva res malce bolj problematičen, ampak počasi bova že lahko ponudila čisto nove izdelke. Težave, ki so nastale, so bile predvsem zaradi najinega začetnega pomanjkanja znanja uporabe tovrstne tehnologije, kot so programska oprema, mehanske sposobnosti in različne omejitve.

Torej stremita k temu, da bosta v prihodnosti vse izdelke ustvarjala s pomočjo 3D tiskalnika?
남자: Seveda, vendar ni namen zgolj proizvodnja novih stvaritev, temveč tudi prototipiranje. Namreč s tem želiva vnesti nekakšno dodatno vrednost, vsaka “napaka” pa izdelke naredi še edinstvenejše.
Maruša: Poleg tega se pri najinem 3D tiskalniku, skriva še dodatna tržna niša, saj tiska izdelke iz PLA, torej na osnovi koruznega škroba. Torej, če se nama kaj ponesreči, lahko izdelek brez slabe vesti zavrževa, saj gre za biorazgradljiv material. Prav tako tiskalnik pride prav v vsakdanjem življenju, ko se na primer na plastični namizni luči kaj odlomi ali potrebuješ nov obešalnik, si vse to preprosto stiskaš.
남자: Ideja 3D tiskanja je namreč ravno v tem, da ga kar se da izkoristiš takrat, ko ostali proizvodni procesi stanejo več, so bolj zapleteni ali ne moreš doseči takšen končen izzid.

Kako je nastal drug vajin dosežek – luč Li – predstavljen tudi na lanskoletnem Pop-up domu?
Maruša: Sprva sem ustvarila skico mize, ki je imela zanimivo obliko noge. Ko sva jo z Janom nadalje raziskovala, sva ugotovila, da ne bo izvedljiva, saj miza ne bi mogla stati. Kasneje je Jan prišel na idejo, da dizajn noge uporabiva tako, da ga obrneva na glavo in dodava LED luči. Li je tudi okolju prijazna, saj je narejena z združevanjem lesnih odpadkov.

Kako je prišlo do imena Kumomi?
Maruša: Nekega dne sva se peljala domov in v avtu poslušala zgoščenko zasedbe Nujabes, na kateri se nahaja pesem z naslovom Kumomi. Ime mi je bilo neizmerno všeč, saj je ob izgovorjavi lepo zvenelo, tako, malo japonsko. Kasneje sem preverila še pomen besede, ki se nanaša na kontekst opazovanja oblakov. A poglavito je bilo to, da me je nekaj vleklo k temu imenu. Ker je zvenelo dovolj preprosto, a hkrati še vedno prepoznavno, sva ga ohranila.

Kako izgleda vajino sodelovanje, imata določene vloge?
Maruša: Lahko bi rekla, da se zares dopolnjujeva. Skupaj sodelujeva na vseh stopnjah ustvarjanja.
남자: Nujno skupaj, morda se niti ne zavedava, kako vplivava drug na drugega. Zase lahko rečem, da sem minimalist, medtem ko Maruša daje veliko pozornost na sam izgled in dodelavo oblike. Tako lahko na primer naredim osnovo, katero bo Maruša vizualno še obogatila.
Maruša: Ali obratno, s tehničnimi vložki in popravki Jan nadgradi neko mojo skico.

Od kod črpata navdih?
Maruša: Ta ponavadi pride zelo spontano, predvsem z medsebojno izmenjavo idej. Navdih črpam tudi iz okolja, kot so najrazličnejše oblike in podrobnosti, ki jih vidim po mestu.
남자: Mene navdihuje kar Maruša! Malo heca. Nekako iskanje novega, hrepenenje po kreativnem procesu, izziv, ki pri tem nastane in soočanje z neznanim, kar je za kreativca nujno potrebno. Ker sem bolj tehnični tip človeka, si rad zastavljam meje, ki jih nato skušam doseči ali celo preseči.

In kakšna je vajina vizija za prihodnost?
Maruša: Predstavljam si naju polno zasedena, zelo razpoznavna kot oblikovalski par, tako pri nas kot v tujini. Začela sva sicer z lučmi, vendar imava tudi ambicijo ustvarjati druge kose pohištva.