엄마가 아침에 피곤하게 일어나는 이유를 마침내 알아낸 아빠의 이야기

Predstavljamo vam njegovo zgodbo.

—

Kmalu po osmi uri zjutraj, mi je žena Mel rekla, da se ni naspala, zato sem jo samo vprašal: “Kdaj si šla spat?” Imava tri otroke in vsi spijo celo noč. Ni mi bilo jasno, kako se ni naspala, razen če je ostala dlje budna, kar je verjetno tudi storila.

“Okoli polnoči,” je odgovorila vidno utrujena Mel. “Zakaj si bila tako dolgo pokonci?” sem jo vprašal. “Preprosto ne razumem, zakaj nisi odšla spat, ko sem šel jaz.” V posteljo sem odšel malo pred 22. uro, žena pa mi je rekla: “Samo malo še bom.” A očitno se to ni zgodilo. Rekel sem ji: “Ne smiliš se mi,” predvsem zato, ker to ni bilo prvič, da je ostala budna pozno v noč, in kakor se mi dozdeva – brez utemeljenega razloga.

Odkar imava otroke, grem prej spat, pravzaprav je dober spanec v mojem življenju prednostna naloga. Ampak Mel ni takšna.

Poročena sva približno 12 let, v zadnjih devetih letih imava otroke. Od takrat z ženo nikoli nisva šla skupaj spat. Najbolj me je motilo, da je ostala budna pozno v noč in počela kdo ve kaj, potem pa se je naslednji dan pritoževala, da ni spala.

Sčasoma sem še enkrat vprašal ženo, zakaj noče odgovoriti na moje vprašanje. Usedla se je na kavč, prekrižala noge in zamišljeno obsedela. Usedel sem se k njej in ravno, ko sem jo hotel še enkrat vprašati, je rekla: “Ves dan preživim z otroki. Ves dan. In ko otrok ni v bližini ni, sem s teboj – kar je super – ko pa nisem s tabo, sem z otroki. Preprosto…” Za trenutek je pomislila in rekla: “Potrebujem samo čas zase.”

​​Začel sem razmišljati o tem, kar je rekla, in tega nisem popolnoma razumel. Nikoli nisem potreboval “časa zase.” Vedel sem, da potrebujem spanec, očitno to ni isto.

“Kako misliš čas zase?” sem jo vprašal. “Želim si samo sedeti na kavču in da nihče ne pleza po meni. Želim, da se me nekaj časa nihče ne dotakne. Včasih, ko so otroci ves dan okoli mene in se držijo mojega telesa, začutim senzorično preobremenitev. Potrebujem čas, da samo sedim in gledam karkoli drugega kot risanke ali računalniške igrice. Želim si mir in tišino, noč pa je edina, ko se počutim kakor takrat, ko še nisem postala mama.”

Nikoli si nisem mislil, da je to problem. Predvideval sem, da je Mel rada mama. To ne pomeni, da se nisva pogovarjala o izzivih starševstva, vendar nisem vedel, da je potreben čas, da se počuti kot ne-mati.

“Ni ti všeč biti mama?” sem jo oklevajoče vprašal. “Obožujem najine otroke, vendar to nima nič skupnega z materinstvom. To je povezano samo z željo, da bi bila rada na trenutke sama. Včasih si tudi tebe ne želim ob sebi,” je odgovorila Mel in dodala: “Ljubim te in otroke, samo potrebujem čas, da sem lahko jaz. Čas, ko me nihče nič ne vpraša, ko se nihče ne prepira glede tega ali onega. Čas, ko nihče nič noče. To mi je pomembnejše od spanja. Ali ti je zdaj bolj jasno?”

“V resnici ne,” sem rekel. Za trenutek sem se ustavil. “Mislim, to ni nekaj, kar osebno rabim, vendar bom to spoštoval.”

Objel sem ženo in jo samo tiho vprašal: “Ali boš nocoj spet ostala budna?” Prikimala je. “V redu. Pustil te bom pri miru.”