2014년이 '플러스 사이즈' 모델의 해였다는 의견도 있습니다. 다른 이들에게는 올바른 방향을 향한 상징적인 청신호에 지나지 않았습니다. 38사이즈 이상의 몇몇 모델이 대형 광고에 등장했고, 일부 스타 컬렉션에서는 42사이즈에서도 멈추지 않았습니다. 우리가 여전히 패션을 고수하고 있는 것은 사실입니다. 업계는 현대 여성의 모든 것을 포괄하는 몸매와 크기를 진정으로 수용하는 것과는 거리가 멀지만 모든 것이 올바른 방향으로 움직이는 것 같습니다. 따라서 2015년은 "마른 체형"과 "플러스 사이즈" 사이의 "평균" 체형을 지닌 여성을 대상으로 한 해입니다.
Prvi koraki k sprejetju vsake oblike telesa v svetu mode so prišli skozi bloge. “Plus-size” blogi so uspešni, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji, kjer blogerji med drugim sodelujejo tudi pri pripravi modnih linij in se pojavljajo na televiziji ter pozirajo za svetovne blagovne znamke. “Hashtag” #effyourbeautystandards na Instagramu je poletel do te točke, da je ženska, ki stoji za njim, Tess Holliday, podpisala za večjo modno agencijo, kljub temu, da nima niti višine ali teže “povprečnega plus-size” modela.
Mnogi od nas smo verjetno do zdaj spoznali, da večina “plus-size” modelov ni zares “plus-size“. Vsaj ne na način, kot bi si ga predstavljali. Moda je vedno uspevala z aspiracijami in medtem, ko so manekenke iz modnih pist na najnižjih konfekcijskih številkah, “plus-size” modeli pravzaprav pokrivajo tisto vmesno območje – konfekcijske številke, ki se skrivajo v skladiščih modnih gigantov in hkrati zaznamujejo velikost številnih “plus-size” žensk (42, 44, 46). Tukaj se je začel neskončni argument o tem, kaj je pravzaprav “plus-size” in ali modeli, ki jih uporabljajo pod tem terminom, resnično predstavljajo ženske, ki kupujejo “plus-size” oblačila. (Kratek odgovor je: ne. Prav tako kot manekenke z modnih pist ne predstavljajo deklet, ki kupujejo velikost 38).
더 읽어보기: 10 najboljših “plus-size” modelov
Zakaj je leto 2015 leto “povprečnih” postav, pravih deklet?
Čeprav imajo dekleta z zdravo postavo popolnoma normalen in zdrav indeks telesne mase, so za večino izjemno vitkih ljudi nekoliko predebele. In za “plus-size” skupnost niso dovolj velike. Kakšna so torej ta dekleta? To so dekleta s “povprečno” postavo – tako imenovane “in-betweener”.
Izraz se je začel uporabljati v modnih krogih lani, ko je model Myla Dalbesio podpisala za modno hišo 캘빈 클라인. Kljub dejstvu, da je Calvin Klein ni opredelil kot “plus-size”, so za to poskrbeli mediji. Konfekcijska številka Myle je 42 in njeno telo je popolnoma v sorazmerju, v reklamni kampanji pa je izgledala fenomenalno. Takšno potezo modne hiše je potrebno obravnavati kot dobro, saj se je približala potrošnikom in realnosti. A zaradi medijev in različnih oznak je vse skupaj kaj kmalu šlo še v drugo smer – ljudje so namreč začeli kaj hitro pritoževati, da ima za “plus-size” premalo oblin.
Letos se stvari premikajo v prid takšnih deklet “vmes”. Že dolgo se razvijajo različne polemike o “poveličevanju” večjih velikosti (“plus-size”) za argumenti, da smo iz ene skrajnosti skočili v drugo. Ampak ali to res drži, glede na to, da je večina tako oklicanih “plus-size” modelov konfekcijske številke komajda 44? “Plus-size” industrija je namreč ogromna in bo še zrasla in morda je prav, da z odstranitvijo oznak na modelih, ki nepošteno predstavljajo svoje potrošnike, damo priložnost za diverzifikacijo industrije.
더 읽어보기: Oglaševalska kampanja Lane Bryant #ImNoAngel pokaže, kaj pomeni biti “seksi”
Čeprav lahko dekleta s “povprečno” postavo svoja oblačila nakupujejo tako v “plus-size” trgovinah kot pri bolj petičnih modnih gigantih, to še ne pomeni, da je vse skupaj bolj enostavno. Prav tako je potrebna ustvarjalnost ter dobro oko za prave kose. Potrebno je upoštevati morda večje oprsje 또는 boke ter druge obline. Vse več trgovin in znamk se prilagaja resničnim tipom in oblikam teles, pa tudi 빅토리아 베컴 se je odločila, da naredi oblačila do velikosti 42.
Če so nas leta prilagajanja kaj naučila je to, da “정상” ali “povprečno” ne obstaja, saj so vsa telesa različna, a zato nič manj briljantna. In čas je, da so so tudi bolj zastopana v modi!
