Ljubezen je ujemanje vajinih nepopolnosti v nepopolno popolnost.
Ljubezen ni le mavrica sončnih barv in metuljčki v trebuhu. Nima vedno srečnega konca. Ljubezen niso le poljubi, objemi in intimnost.
Prava ljubezen je toleranca! Prenašanje, sprejemanje drug drugega, tudi tedaj, ko si gresta na živce s svojim obnašanjem. In na koncu dneva sta samo vidva, brez zamer in ignoriranja.
Prava ljubezen je, da vidita vajine pomanjkljivosti in sprejemata drug drugega takšna kakršna v resnici sta.
Prava ljubezen je izbira svojega “strupa”. Osebe, ki bo z vami do konca vašega življenja.
Prava ljubezen pomeni, da se opravičite iz dna srca, ko ste prizadeli njene občutke. Brez ampak, brez če-jev, brez razlag, samo z iskrenim opravičilom in objemom!
Prava ljubezen pomeni tolažbo, ko je druga polovica žalostna, tesen objem, poljub na čelo. Ni pomembno, kakšna je vaša gesta, pomembno je, da ste tam, ko jo boli, ko joče, da pustite vse za sabo in jo samo objamete, ji obrišete solze, z besedo, objemom…
Prava ljubezen je, da med prepiri preprosto pozabite na svoj ponos, ego. To pomeni, da morate včasih samo poslušati, ji pustiti, da pove ali izjoče vso bolečino.
Prava ljubezen se ne laže in ne išče dovoljenja, preprosto je tam. Je zaupanje. Je komunikacija. Ni brezkončno potovanje krivice, ni ignoriranje.
Prava ljubezen je, ko postanete nesebični in iščete načine, kako bi osrečili svojega partnerja, želite, da je srečen, da čuti srečo, da čuti vas.
Prava ljubezen je, ko ne skrivate majhnih ali velikih skrivnosti pred njim.
Prava ljubezen pokaže, da to osebo resnično ljubite in vas je strah, da bi jo izgubili.
In navsezadnje, prava ljubezen ji pokaže, da je z vami lahko to kar je, nepopolna oseba. Ker na koncu dneva boste vedno VI tam, da jo pomirite, razumete, osrečite, objamete – ker jo preprosto resnično ljubite.
