심리학자가 경고한다: 아이에게 절대 말해서는 안되는 7가지 말

Tudi najboljši starši se kdaj zmotijo, rečejo nekaj nepremišljenega in imajo pravico do slabega dne, vprašanje je, kaj kasneje storijo s tem.

Če otroke primerjate z brati in sestrami ali s seboj, glede na čas, ko ste bili v njihovi starosti, jim pošiljate sporočilo, da niso dovolj dobri. S pretirano skrbnostjo in nudenjem pomoči, jim pošiljate sporočilo, da niso dovolj sposobni.

“Pri odnosu do otrok je pomembno, da jim pošljete sporočila, da so dovolj dobri, takšni kot so, da jim verjamete, da so vredni ljubezni, da jih imate radi ne glede na vse ter da boste vedno tam zanje”, poudarja prof. dr. sc. Gordana Buljan Flander.

Če jim omenite popolnost, ponudite otroku pričakovanje popolnosti. Če govorite o otroku kot o osebi, namesto o njegovem obnašanju – primer: “Lažnivec si!”, namesto, da bi mu rekli “Zlagal si se!” – v njem povzročite sram in ga s tem označite z negativno oznako, s katero se poistoveti, poudarja psihologinja.

Pojasnjuje, da tudi s prekomernim nudenjem pomoči, opravljanjem stvari namesto otroka ter s tem, da ga v nekaj silite itn., otroku pošljete sporočilo, da ni dovolj sposoben in kompetenten. S tem, ko sebe postavite v ospredje – primer: izjava “Žrtvujem se zate.” – dajete otroku občutek krivde, da vam je nekaj dolžan, da je on kriv, da ne morete doseči vaših ciljev.

Izrazi, ki bi jih morali govoriti otrokom:

• Dovolj si dober/-a takšen/-na, kakršen/-na si.
• Verjamem vate.
• Vreden/-a si ljubezni.
• Rad/-a te imam, ne glede na vse.
• Vedno bom tu zate.

Izrazi, ki se jim je potrebno izogibati:

• Zakaj nisi takšen/-na kakor brat/sestra?
• Vadi do popolnosti!
• Lažnivec/-ka si!
• Naj ti pomagam.
• To sem z lahkoto naredil, ko sem bil tvojih let!
• Pohiti!
• Žrtvujem se zate!

Ni problem, če vam kdaj kakšen izmed teh stavkov “uide”, poudarja psihoterapevtka. Važen je vaš vzorec odnosov z otroki, običajno obnašanje in odnos, ki ga gradite z njimi že v najzgodnejšem obdobju, še preden razumejo besede.

“To je je priložnost, da z otrokom zgradite zdrav odnos, da mu pokažete, da nihče ni popoln, ampak da je napake mogoče popraviti, da ljubezen in vajin dober odnos še vedno obstajata,” zaključuje prof. Buljan Flander.

—

Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka, bi več barvala s prsti in manj žugala z njimi.
Manj bi popravljala in se več povezovala. Manj bi gledala na uro in bolj opazovala.
Manj bi me skrbelo za znanje in bolj bi znala biti skrbna.
Večkrat bi šli na izlet in večkrat bi spuščali zmaje.
Nehala bi igrati resnost in bi se raje resno igrala. Večkrat bi tekala po travnikih in večkrat zrla v zvezde.
Več bi objemala in manj grajala. Najprej bi gradila samospoštovanje in šele nato hišo. Manjkrat bi bila neizprosna in večkrat bi spodbujala.
Manj bi govorila o ljubezni do moči in več o moči ljubezni.

Diane Loomans