각 개인은 하나의 어린 시절 트라우마와 그와 관련된 가면을 가지고 있습니다. 이 심리 테스트를 통해 그 사실이 드러납니다.

Če je otroku dovoljeno, da je to, kar je, potem se bo kot odrasla oseba obnašal “normalno”, uravnoteženo in nikoli ne bo imel krize. Na žalost takšni otroci in pozneje odrasli skoraj ne obstajajo. Večina nas odraste skozi štiri faze.

1. Odkrivanje radosti življenja, to je spoznavanje samega sebe.
2. 비애, ker ne moremo biti to, kar smo, in spoznanje, da nas lahko prizadenejo.
3. Obdobje krize in upora.
4. Vest in ustvarjanje maske oziroma nove osebnosti, ki ustreza pričakovanju zrelih odraslih ljudi.

Psihološki test “5 travm”:

Mnogi ljudje obstanejo v tretji fazi in dolgo, dolgo, ostanejo v fazi 이미, krize in nasprotovanja. Med tretjo in v četrti fazi ustarjamo novo osebnost, masko, ki nam služi kot zaščita pred bolečino, ki smo jo doživeli v drugi fazi. Obstaja samo 5 takšnih mask in te ustrezajo petim glavnim duševnim travmam, ki jih je je oseba doživela oz. jih doživlja.

1. Zavrnjeni ljudje nosijo masko begunca.

Telo takšnih ljudi je vedno napeto. Ena stran obraza se od druge precej razlikuje, asimetrija je očitna. Ramena so povešena, roke so ponavadi stisnjene ob telo. Trudijo se, da s svojim telesom zavzamejo čimmanj prostora.

Pogled zavrnjenega begunca je pogosto odsoten in misli, ki jih poganja strah, so nekje daleč. Materialne stvari in denar jim ne prinašajo zadovoljstva, 모든 것, 그들이 원하는 것, je ljubezni. Prizadevajo si za popolnost, obsedeni so z duhovnostjo. Spolno življenje jim je na zadnjem mestu, ponavadi ga odbijajo. Zavrnitev enega od staršev jih je privedla do sovraštva. Ko govorijo o sebi in svoji družini, pogosto uporabljajo besede “nihče in nič”. V službi se trudijo biti nevidni in menijo, da jih nihče ne razume.

Pozornost drugih ljudi jih straši, ker niso prepričani, kako se bi morali v tem primeru obnašati. Imajo zelo malo prijateljev, še zlasti med odraščanjem. Bojijo se dotikov. Nezavesto se branijo v najobičajnejših pogovorih, roke prekrižajo pred sabo. Strašijo jih napake in obsojanje, javni nastopi, izpiti. Ne verjamejo v čustva drugih ljudi in bežijo od ljubezni. Zelo malo govorijo, malo jedo. Ne želijo strokovne pomoči, za vse krivijo sebe. Najpogosteje gre za nezaželene otroke, ki so se rodili nenačrtovano ali pa so starši pričakovali otroka nasprotnega spola.

2. Zapuščeni ljudje nosijo masko zavistneža.

Mišiče so šibke, drža je slaba. Imajo velike, lepe, a žalostne oči. Vsako situacijo spremenijo v dramo. Radi opravljajo storitve in dobijo pohvale ter se za to zahvalijo. Sprejemajo obveznosti drugih in ne želijo nikogar obremenjevati s svojimi zahtevami in potrebami. Partnerju se bojijo govoriti o njihovih napakah, ker se bojijo, da ga bo ta zapustili. Ko so ponižani, pokažejo potrpljenje in pogum. Bojijo se avtoritete. Niti ene stvari ne dokončajo in se bojijo vseh življenjskih sprememb. Zelo so navezani na otroke in na svoje ljubljene. Želijo si, da jih nekdo potrebuje. Ljubijo dotik in pogosto jokajo. Imajo potrebo po pozornosti, po prisotnosti nekoga. So neodločni in pogosto sebi predvidevajo drastičen neuspeh.

Razpoloženje se jim ves čas spreminja, zdaj so srečni, zdaj so žalostni. Imajo potrebo po fizični povezanosti – držanju za roke, objemih, dotikih. Željni so ljubezni, prepoznavnosti, pozornosti, za vsako ceno. Zaradi tega lahko postanejo manipulatorji. Največji strah jim predstavlja osamljenost. Najpogostje so to otroci, zapuščeni med prvim in tretjim letom življenja, za katere so nato skrbeli krušni starši oziroma drugi ljudje.

3. Ponižani ljudje nosijo masko mazohista.

Ti ljudje se pogosto borijo zase in za druge. Krivijo se za nerodnost, h kateri so nagnjeni. Želijo si, da jim nekdo pove, kaj storiti. Sami sebe pripeljejo v položaj sužnja, tako doma kot v službi. Želijo si biti edinstveni in pomembni. Običajno skrivajo veliko travmo. So izredno občutljivi, vendar ignorirajo svoje potrebe. V seksu so sramežljivi, verjamejo, da so brez vrednosti. Ljubijo majhne stvari in se vežejo na predmete.

Obsojajo se in ponižujejo se, celo pred drugimi. Navadno izzovejo občutek krivde tudi pri drugih. Nezavedno si želijo svobode, po drugi strani pa jih je te iste svobode strah, pa tudi omejitev, obveznosti in nalog. Delajo tisto, česar ne marajo, zanemarjajo svojo dušo. Verjamejo, da je seks greh in imajo visoko stopnjo samokontrole. Pogosto se spominjajo, kako so se straši sramovali njihovega vedenja in jih nato zaradi tega grozovito kaznovali.

4. Izdani ljudje nosijo masko nadzornika.

Telo teh ljudi izžareva moč. Njihove oči so kot skener – veliko preberejo in razumejo že na prvi pogled. Želijo si, da bi lahko vse naredili sami, da bi bili močni in odgovorni. So predani in zvesti, vendar nestrpni. V nobenem primeru nimajo živcev za počasne ljudi. Primat si želijo za vsako ceno! Vse si preračunajo, želijo vedeti vnaprej, so zelo natančni. Kritizirajo neodgovornost in napake drugih, a pri sebi tega ne opazijo. Ne izogibajo se konfliktom, imajo dober spomin in nikomur ne zaupajo.

Obsojajo vsakogar, ki ne misli enako, kot oni. Želijo si, da vse in vsakogar nadzorujejo. Želijo si, da je njihova beseda zadnja. Nagnjeni so k manipulaciji, da bi lahko dosegli tisto, kar si želijo. Ljubljeni osebi ne verjamejo in so pogosto ljubosumni. Partnerja primerjajo s staršem nasprotnega spola. Bojijo se razhoda. Ljudi z masko nadzornika so bili v otroštvu s strani staršev večkrat izdani – ti niso izpolnili njihovih pričakovanj in so pogosto zlorabili njihovo zaupanje.

5. Ljudje, ki se jim je v otroštvu godila krivica, nosijo masko strogih ljudi.

Trdo telo, popolna linija, črvstost, napeto gibanje, popolna drža, lepa koža in sijoč obraz – to so stvari, ki odlikujejo stroge ljudi, ki so nekoč pretrpeli veliko krivic. Prizadevajo si za popolnost, pravičnost, brezhibnost. Umikajo se od lastnih čustev, ker se jih bojijo. Želijo biti produktivni, so optimisti. So samokritični in se podcenjujejo. Stvari ekstremno razdvajajo na dobro in slabo, točno in netočno. So dinamični, ljubijo hitrost. V neprijetnih situacijah zardijo. Od sebe preveč zahtevajo, radi ukazujejo, obožujejo oblačila temne barve. Nenehno se primerjajo z boljšimi in slabšimi.

Škoda jim je, da čas zapravljajo za nakupovanje. Ne marajo daril in ne vedo, kako pokazati ljubezen. Delujejo hladno in brezčutno, težko komunicirajo z bližnjimi. Bojijo se dotikov, flirtajo samo z razdalje. Sanjajo o popolnem razmerju, bojijo se razočaranja. So nervozni. Starš istega spola je bil do teh ljudi, najverjetneje med četrtim in šestim letom, strog, netoleranten in ostrih kritik. Na njih so starši prenesli hlad in nesposobnost, da pokažejo svoja čustva in da jih razumejo.