Velika planina je bila pred leti pravi mali smučarski raj, vpet med planine in naravo. Danes je smučanje zaradi pomanjkanja snega že precej zamrlo, a vseeno predstavlja enkratno pohodniško in izletniško točko, ki je množično oblegana tako pozimi kot poleti. Po napornem vzponu na planino, naj bo iz doline ali le od ...
Velika planina je bila pred leti pravi mali smučarski raj, vpet med planine in naravo. Danes je smučanje zaradi pomanjkanja snega že precej zamrlo, a vseeno predstavlja enkratno pohodniško in izletniško točko, ki je množično oblegana tako pozimi kot poleti. Po napornem vzponu na planino, naj bo iz doline ali le od zgornje postaje kabinske žičnice, prav gotovo prija nekaj za pod zob. Le kakih sto metrov od vmesne postaje dvosedežnice Šimnovec, ki nas popelje na najvišjo točko Velike planine, se odpre pogled na gostišče Zeleni rob, slikovito kočo, zgrajeno v stilu planšarskega doma. Za premražene zimske pohodnike ali smučarje najprej poskrbijo s kuhanim vinom ali z “enim ta kratkim”, pa naj gre tu za slasten in sladek liker iz borovnic ali gozdnih sadežev ali pa za kozarček bolj krepkega, med katerimi je pravi zmagovalec žganje z materino dušico. Z gostinsko ponudbo na Zelenem robu ne komplicirajo. Jedilni list je kratek, zato najprej vprašamo po dnevni ponudbi, v kateri imajo vedno na zalogi katero od dišečih enolončnic, vsak dan pa nas bodo presenetili z nečim novim. Železni repertoar predstavljajo tudi kranjske klobase in pečenice ter gobova juha v kruhovem krožniku. Vsekakor pa na Zelenem robu ne moremo mimo domačega zavitka, skutinega ali jabolčnega, ki bo le še dopolnil celotno planinsko pojedino, v prihajajočem pustnem času pa si lahko privoščimo še kakšen svež krof. Če se na Veliko planino odpravljamo za dlje časa, se na Zelenem robu nujno oglasimo ob zimskih večerih. Še posebej okoli božiča in novega leta lahko naletimo na pravo veselico in dan zaključimo z rajanjem do poznih nočnih ur.
