Celje – v deželi hmelja

Lepo bi bilo, ko bi ostalo le pri tem, brez dodanega alkohola, in bi znali uživati le v njegovi prvinskosti. A večina ga pozna v obliki piva, ki poleg že naštetega ugodja ponuja tudi najlažji način do sproščajočega zadovoljstva. A naj ne postane naša avantura zaznamovana z alkoholom, saj bi bilo resnično škoda spregledati lepote in zanimivosti, ki jih ponuja dežela hmelja, zato juhej v novo jutro in nov dan, še preden se sonce dvigne visoko. Zapeljimo se iz središča Ljubljane do Kamnika, kjer nas v Sladolednem baru Toscana, ki se nahaja ob glavni cesti proti Duplici, čaka jutranja razvada – skodelica dišeče kave. Poleg si naročimo vsaj eno kepico njihovega domačega sladoleda ali katero izmed njihovih slaščic iz njihove lastne proizvodnje in nato še prijetno ohlajeni nadaljujmo našo pot proti Tuhinjski dolini.

Zelene preproge

Po cesti, obdani z zelenimi preprogami pokošenih travnikov, bomo neskončno uživali v spokojnosti Tuhinjske doline, kjer bodo prehodi iz ene vasi v drugo poskrbeli za dodano pestrost in v nas burili željo, da bi tudi mi poizkusili živeti v takem miru in prelepem okolju, ki smo mu priča v tem trenutku. Kot bi prišli nazaj v drugi svet, se bomo počutili, ko bo našo pot prekrižala obvoznica za štajersko avtocesto, a mi le vztrajajmo naprej po lokalni cesti do Šempetra. Tokrat se bo naš pogled napajal ob neskončnih nasadih hmeljevih rastlin, ki vse, brez napake, ovijajo svoje vitice okoli opore v smeri urinega kazalca. Narava je res popolna, zato naj bo poseganje vanjo čim manjše. S spoštovanjem do nje pazimo, da prazne vrečke in ostali odpadki naše opoldanske malice, za katero bo poskrbela okrepčevalnica pri Rimski nekropoli, pristanejo v košu za smeti. Zatorej zagrizimo v kebab, prelistajmo informativne zgibanke, ki jih lahko dobimo v pisarni Turističnega društva Šempeter le nekaj metrov stran in si oglejmo najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji, kjer med ostanki prestižnih nagrobnih spomenikov celjske mestne elite kraljuje Rimska nekropola. Urejen arheološki park vabi tudi na prijetno posedanje na klopcah, prav tako pa služi kot prostor za različne kulturne prireditve, ki jih občani organizirajo v poletnem času. Vstopnina znaša 3 evre za otroke ali 4 evre za odrasle. V senci dreves se naravnajmo na naš naslednji cilj, obisk ene najbolj cvetočih rimskih kolonij – Celeie ali Celja, kot ga poznamo danes.

Popoldansko pohajkovanje

Izjemno bogati arheološki ostanki dokazujejo, da je antična Celeia po bogastvu in blagostanju svojih prebivalcev močno prekašala sosednja mesta. Stari pisci so jo primerjali kar s slavno Trojo, saj so mestu, ki je v svoji bogati zgodovini doživelo veličastne vzpone, a tudi boleče padce, dali ime “druga Troja”. Danes je Celje mesto, ki se lahko pohvali s prepletanjem modernega in urbanega okolja, z antičnimi in srednjeveškimi ostanki, kot so tlakovane rimske ulice, redka starokrščanska krstilnica, mogočni Stari grad Celje in knežji dvorec, mestne cerkve ter obnovljeno srednjeveško obzidje. Mnogo je torej razlogov, da parkiramo naša vozila na javnem parkirišču poleg železniške postaje in se peš podamo v njegovo mestno jedro. Že kratek sprehod po mestu nam bo nevsiljivo razkril arhitekturne bisere iz še drugih, kasnejših obdobij. Stara grofija, v kateri domuje Pokrajinski muzej, tako predstavlja enega najlepših primerov renesančne arhitekture na Slovenskem. Na baročni blišč spominjata Marijino znamenje na Glavnem trgu in Prothasijev dvorec s prekrasno poročno dvorano. Klasicistično arhitekturo ponazarja stari celjski magistrat, v katerem že več desetletij deluje Muzej novejše zgodovine. Tako je lahko naše popoldne zaznamovano s spoznavanjem zgodovine in arhitekture mesta, lahko pa se odločimo, da ga bomo spoznali bolj poljudno in obiščemo zanimive pisane trgovine, zavijemo v eno od simpatičnih ulic in se usedemo za mizo enega od mnogih gostinskih lokalov, ki so v Celju skoraj na vsakem koraku. Če pa bi radi spoznali srednji vek tudi po kulinarični plati, se odpravimo do Hotela Evropa, kjer njihovi kuharski mojstri na podlagi starih receptov pripravijo pravo srednjeveško pojedino. In na koncu ne pozabimo, da smo v deželi hmelja, zato s pivcem v roki zapečatimo tokratno avanturo. Za voznike brez alkohola, seveda!